Ker je že marsikatero padlo trepalnico posvetil temu, da bi nekoč poletel, se je Svarun letos samoiniciativno odločil narediti projektno nalogo z naslovom: Letenje.
Pa sem poklicala v knjižnico, rezervirala vse knjige na temo letenja, od ptičev do vesoljskih plovil, in mu prevzela knjige, medtem ko je bil on na nogometu.
Ko je prišel domov in preletel knjige, ni bil videti ravno navdušen. Pobarala sem ga po mlačnem vtisu. In ko mi je priznal, da bi on v bistvu letalo rad naredil, ne pa pisal o njem, sem mu ponudila pomoč pri pisanju; to je vendarle njegova prva projektna naloga in pisanje je vendarle moja domena.
Glede tistega izdelovanja letala pa predlagam: »Poglejva na Youtube, kako se naredi papirnato letalo, pa jih boste v šoli delali s sošolci, kaj praviš?« Jaz, iskreno, vsakič znova pozabim na vse te korake.
In res pobrskava, in res najdeva navodilo za neko veliko bolj fensi šmensi letalo, kot smo jih včasih poznali, in res se loti zvijanja, medtem ko kuham večerjo, ampak še vedno mu nekaj ne gre v račun: »Ampak jaz ne bi rad naredil papirnatega letala! Jaz bi rad naredil pravo letalo!«
Potuhtam, pa pravim: »Dajva, pokličiva Jogija. On ti bo gotovo dal kak uporaben nasvet.«
In res pokličeva Jogija, mojega prijatelja, ki je študiral fiziko in ima ta dar, da se po otroško čudi svetu in stvarem v njem. Na telefonu sta bila dobrih dvajset minut. Svarun je Jogiju razlagal o svojih željah in vizijah, Jogi pa ga je prizemljeval in povedal, ali je kaj izvedljivo ali ne. Na splošno nisem vlekla na ušesa, toda ker se je Svarun ves čas pogovora smukal okrog mene, medtem ko sem pospravljala in pometla kuhinjo, sem proti koncu pogovora slišala, kako mu Jogi razlaga, kaj vse potrebuje za poizkus, ki ga bo naredil.
Ob tem so se mi na hrbtu naježile dlake, v želodcu pa sem začutila kepo proporcij, ki se po nobeni logiki ne bi smela znajti tam in ima moč ovreči vse sprejete fizikalen zakone. Ko sem pa zaslišala Jogija Svarunu reči, ali da lahko na telefon malo mamo, je iz mojih šap skočilo vseh deset krempljev, moji ustnici pa sta se v obrambi ukrivili ravno dovolj, da sta se iz ust zasvetila oba para sijočih podočnjakov. Naenkrat sem bila – volkulja. Volkulja, ki je renčala, da bi obvarovala mojo integriteto.
Nisem ga poslušala, ko mi je razlagal, kaj potrebujeva in kaj je treba v preizkusu storiti. Vse, kar sem lahko počela, je bilo, da sem zavijala v luno: »To je sedaj samo še ena stvar, ki jo moram storiti! A res ni nikogar, ki bi to lahko naredil z mojim otrokom namesto mene – in pri tem po možnosti užival? In ne, sploh ne gre za to, da se mi ne ljubi. Ne gre za to, da inžiniring res ni moja panoga in mi bo zato vzelo precej več časa, kot bi komu, ki je bil bolj narejen za ustvarjanje z rokami. Ne gre za to, da si tega ne želim storiti – ker to sploh ni res. Gre samo zato, da sem utrujena … tako zelo utrujena …«
Odkar je moj Svarun šolar in se trudim plesati na zunanji ritem, se spotikam in padam in obležim; pravkar prihajam k sebi po drugi bolezni v treh mesecih.
Odkar se trudim plesati na zunanji ritem, sem tako zelo utrujena, da se počutim ugasnjeno; apatično; preobremenjeno; … in nič kaj živo, pravzaprav.
Odkar se trudim plesati na zunanji ritem, jemljem svojemu notranjemu metronomu baterije ven, da mi ne venomer tiktaka in trka na dušo in mami s stvarmi, kot so: »Sedaj rabim en dooolg sprehod po gozdu!« ali »Sedaj je čas, da se zleknem na kavč, dam gor tisto pesem in samo diham in začutim svoje telo.«
Saj vemo, kaj je metronom?
Metronom je »priprava za natančno določanje hitrosti izvajanja skladb«, pravi SSKJ. To je taka mala pokončna napravica – moj je bil, denimo, črn in malce večji od etuija za sončna očala, če ga postaviš pokončno –, ki z enakomernimi udarci določa ritem.
Če torej metronom določa ritem, potem notranji metronom določa ritem našega telesa: kako hitro lahko gre; kako dolgo lahko gre, preden potrebuje počitek; kdaj lahko sploh gre in kdaj samo počiva.
In to je tista volkulja, o kateri sem prej govorila. Volkulja je tisti del nas, žensk, ki je popolnoma uglašen z notranjim metronomom in ki pokaže zobe vsakič, ko temu metronomu vzamemo ven baterije, ker zahteva življenje od nas še to, pa še to, pa še to.
Ampak v naši družbi smo od malega učene, da moramo zavoljo »uspeha« ignorirati, preslišati, povoziti svoje telo, svojo intuicijo, svoj ritem. In celo tisti, h katerim se zatečemo na pomoč pri zdravljenju telesa in duha, včasih negirajo občutja naših teles. Nekoč mi je neka zdravilka, potem ko sem ji opisala, kako se počutim, rekla, da bi mi njen precej slavni učitelj rekel, da sem samo »razvajena punčka«. Tako je rekel tudi njej, in kako prav je imel. In tako reče vsaki ženski, ki začne »jamrati«. Z njo sem se dobila zvečer, saj je bila čez dan v redni službi, po njej pa je ponujala še seanse na domu. Pričakala me je na videz zelo utrujena.
»Kam tale volkulja sploh taco moli s tem zapisom?« se morda sprašuješ.
Vsakič, ko sem *tako zelo utrujena*, se spomnim na svojo mentorico na Obredu prehoda iz Punčke v Mamo, Sarah Durham Wilson, ki ji je nekoč oče, otroški psihiater, rekel: »Slabe mame ne obstajajo. Obstajajo samo preobremenjene mame. In naš sistem je bil ustvarjen, da preobremeni mame.«
Mama – v svoji utrujenosti nisi sama. In tvoje telo ni razvajena punčka, ko pravi, da je utrujeno. Je volkulja, ki pokaže zobe, ko greš preko sebe. Je volkulja, ki zavija v luno, ko se vdaš, češ, da tako pač je in da drugače pač ne gre.
No … moja moralna dolžnost je, da ti povem, da se da drugače.
Da se plesati v ritmu svojega naravnega metronoma. In da se živeti tako, da vsakič, ko obležiš, ker si poskušala plesati na tuj ritem, samo še bolj poglobiš svojo povezavo s sabo in z njo, ki te ulovi vedno, ko padeš. Z Mamo.
attha 