Močno moram pomisliti, če želim vedeti, kateri dan v tednu je

in sanja se mi ne, kdaj sem si nazadnje umila lase.

Namreč, Svarun je zaradi bolezni doma že 9. dan and counting.

Nekaj dni za njim sem zbolela še jaz, poleg tega pa sem tik pred menstruacijo – kar je v bistvu samo šifra za tisto čarovnico v meni, ki se seli globlje v gozd, kjer je lahko sama s sabo.

Tako bom dejala:

Biti z bolanim otrokom doma, ko sem tudi sama bolna in tik pred menstruacijo ni ena najlažjih stvari, ki sem jih kdajkoli naredila.

In… ker vedno vse pride v paru … je tukaj tudi druga plat.

Konkretno:

Prejle me je Svarun prosil za igrico na telefonu in ko jo je dobil, se je usedel na »moje« mesto: v kotiček med pečko in oltarček, kjer je magija že kar otipljiva. Ker sem si želela tudi jaz biti še malo tam, ker tam vedno meditiram in koreninim, je predlagal, naj se usedem poleg njega, ampak ker je tam prostora za natanko eno ritko, sem jaz predlagala, da narediva tako kot ponavadi: jaz se usedem, on se mi pa usede v naročje in je volk sit in koza cela.

Mislila sem, da rabi več toplote, pa sem ga vprašala: »Si si želel biti zraven pečke, kaj?«

Pa mi odgovori: »Ne, zraven tebe.«

»Aja…«

Seveda.

Vedno je tako, da vsi gravitirajo k Materi.

Popolnoma instinktivno, se ve.

Ampak res: ko se usedem v moj sveti kotiček z namenom, da bi se zleknila vase in uglasila z energijo Matere, se oba, tako Svarun kot maček Mišo, v roku dveh minut znajdeta v mojem naročju; običajno vsak na enem kolenu, ali pa en na kolenu, drugi z glavo v naročju, ali en v naročju drugega v mojem naročju.

Zakaj?

Zato, ker je tam varno in udobno.

Tista Mati, s katero se uglašujem, je namreč srčika dela, ki ga z veliko odgovornostjo zdaj ponujam v svet: arhetipsko potovanje v polnokrvnost – Obred prehoda. Tista Mati, s katero se uglašujem, je energija večne ljubezni in razumevanja in sprejemanja, ki jo najprej rabim dobiti, da jo lahko dam naprej: tisti Punčki, ki živi v meni, mojemu sinu in mojemu svetu.

Ko Mater pišem z veliko začetnico, se nanašam na arhetip matere, ki ga ženska rabi, da lažje navigira trideseta in štirideseta leta svojega življenja, ki so najbolj polna, polnokrvna, aktivna. Za ene se začne prej, za druge kasneje, ampak večina od nas nekje okoli saturnovega obrata (torej, ko Saturn ponovno vstopi v znamenje, v katerem je bil, ko si bila rojena, kar se zgodi okoli 30. leta starosti) čisto zaprepadeno ugotovi, da nekaj ne štima. Oziroma, če so Punčke (arhetip, v katerem je ženska pred vstopom v Mater) znotraj vas tako dramatične kot je moja, boste ugotovile, da »nič v vašem življenju ne štima in mora vse umreti in ve morate z novih temeljev začeti«. Tisto, kar ne štima, je, da še vedno ne živimo, tako kot si zares želimo – zavedamo pa se, da smo edine, ki lahko karkoli ukrenejo glede tega, ker tudi če vitez na belem konju zares obstaja, nas ne more osrečiti, če se ne znamo najprej osrečiti same.

Ko Mater pišem z veliko začetnico, se ne nanašam na biološko materinstvo. Obred prehoda zato ni samo za mame, čeprav iz lastnih izkušenj lahko rečem, da mame rabimo arhetip Mame. Res, res rabimo. Brez njega bomo vsem ostalim dovolile, da nam povejo, kako se vzgaja naše otroke, kaj rabijo naši otroci in kdaj. Jaz sem, na primer, nekomu celo dovolila, da mi ukaže, kdaj naj neham dojiti.

Ko Mater pišem z veliko začetnico, imam v mislih obdobje v življenju, ko je čas, da zacvetimo. Ko imamo dovolj skrivanja. Ko imamo dovolj tega, da smo za vsakogar točno tisto, kar si želi od nas. In če ste tudi ve globoko empatične: Ko imamo dovolj tega, da govorimo točno tisto, kar vemo, da drugi želijo slišati. Na Obredu prehoda se začnemo spraševati:

Kdo si jaz želim biti?

Kako si jaz želim govoriti?

Kako se želim izražati?

Kakšno življenje želim živeti?

Kaj si želim v življenju početi?

Na Obredu prehoda se začnemo zavedati, da smo ob rojstvu dobile terminalno diagnozo. Da ne bomo večno tukaj. Cmok v grlu. Vedno znova. In z njim priložnost, da se vprašamo: Mar že živim tisto življenje, ki sem ga prišla živeti, tisto življenje, ki mu lahko rečem »resnično moje«?

There is only one life 
you can call your own
and a thousand others
you can call by any name you want.

~ David Whyte: All the True Vows

O Obredu prehoda si lahko več prebereš tukaj.