15.dan Polnokrvnega prebujanja

Zgodba o njej, ki je bila most med volkovi in ženskami

Tale zgodba otvori Ženske, ki tečejo z volkovi, zgodba o Volkulji, ki brodi po puščavi, zbira volčje kosti in ko zbere vse, jih sestavi v skelet, volk oživi in se v smejočo žensko spremeni.

O Volkulji kroži veliko zgodb, toda običajno jo predstavijo kot staro, debelo, dlakavo in takšno, ki spušča bolj živalske kot človeške glasove.

Všeč mi je, da je Volkulja v pripovedovanjih stara, zato ker jo tako lahko povežemo s Hekato v mitu o Perzefoni: ta je VIDELA, da je Perzefona šla v Podzemlje, a je o tem molčala, ker je VEDELA, da mora vsakdo v smrt, če se hoče preroditi.

Ja, arhetip modre ženske BDI NAD naravnimi, življenjskimi cikli rojstva, smrti in preporoda.

Ona je tisti del nas, ki zbira naše kosti (zatirane dele nas spominja, da SO ljubezen) in jih sestavi v celoten skelet (omogoči polnost, integriteto … polnokrvnost).

In šele ko so vse kosti na mestu in ob volkuljinem petju, ki je jezik duše, lahko volk oživi … in ta volk smo mi.

Aha, “horizon” je OBZORJE.

Povezava do strani, kjer lahko naročiš mojo knjigo & kjer se lahko prijaviš na Obred prehoda.