6. dan Polnokrvnega Prebujanja & Zgodba o njej, ki se je naučila, da ni vse tako, kot je videti

Pred desetimi leti sem v središču labirinta vprašala: “Kdo je moj vodnik, kdo je moj varuh?”

In zaslišala sem zelo jasen šepet: “Kali.”

Mislila sem si: “Ko je ovaj!?” in si potihem predstavljala zelo čisto in lično podobo moškega z dolgimi temnimi kodrastimi lasmi, oblečenega v belo in z angelskimi krili.

Ko sem prišla do leksikona, pa se je na mojo grozo s slike pod slovarskim geslom “Kali” vame zabolščalo neukročeno črno ženšče dolgih temnih kodrastih las, namesto angelskih kril pa je imela orglico iz lobanj, krilo iz krvavečih nadlahti, v roki je držala odrezano glavo, v drugi pa meč, s katere se je cedila gosta kri.

“To bo pomota,” sem zaključila, s treskom zaprla knjigo in nikoli več vprašala, kdo je moj varuh.

Deset let tega sem imela še precej omejene ideje o tem, kaj je dobro in kaj slabo. In jaz sem se na vsak način trudila biti dobra. Hotela sem dokazati, da sem okej, da sem vredna, da sem vredna ljubezni, zato sem:

*razmišljala pozitivno

*vsem kimala in pritrjevala, da bi jim ja bila všeč

*nosila nasmeh na obrazu kot statusni simbol

*zaključila faks in imela namen začeti odraslo življenje, kot Bog zapove: partner, otroci, služba, hiša, pes

Potem pa je Kali izvlekla svoj meč ljubezni in resnice … in me osvobodila stvari, ki niso bile nikoli moje.

Hvala & do jutri,

Tamara

Tukaj lahko naročiš mojo knjigo. Tako lahko delaš z mano individualno.