Danes sem želela povedati zgodbo o žalosti. Žalosti, ki se je v nekem trenutku skrila za jezo in ubila del nje, ki jo je čutila: del Medeje.

Zase vem, da to počnem že vse življenje:

se odprem

in se delim

in ko se ustrašim,

da ni varno deliti mojih globin,

se zaprem,

globoko žalostna …

a navidez jezna na ves svet,

predvsem pa nase,

ker sem bila naivna

in se pokazala brez mask

in brez tančic

takšna kot sem.

In vem …

VEM, da nisem sama v tem, VEM, da nisem edina, ki že leta ubija svojo občutljivost, ranljivost, čutenje samo zato, ker se zdi tako strašljivo tako globoko čutiti …. VSE, kar se pretaka skozi odprto srce.

A veš o čem govorim?

Se tudi ti nahajaš kje tu?

Potem toplo vabljena v fb skupino Sestrstvo (https://www.facebook.com/groups/162336317742979), kjer lahko v ženskem krogu, bolj intimnem ozračju, podeliš, kaj čutiš.

In seveda te toplo vabim, da si čimprej naročiš mojo knjigo.

In seveda te toplo vabim, da pogledaš, ali ti zadiši kateri od načinov, na katere lahko delaš z menoj individualno.

Se vidiva v jutrišnjem Polnokrvnem prebujanju: same time, same place.

Tamara