Tega si si želela, sedaj je tukaj: sprejmi, sprejmi, sprejmi

Včeraj zvečer je moj sine izjavil, da želi naslednjega dne v šolo in da si ne želi imeti fraj dneva, kot sva bila za srede napovedala.

Moj prvi odziv je bil čista radost; tista, ki ima teksturo medu in se iz srca prelije v ves prsni koš in sčasoma do konic prstov in vse “zamaže” s svojo sladkobo: “Ohh! Nepopisno srečna sem, ker ima moj sin šolo, v katero tako rad hodi!”

Res. Moje hvaležnosti za ta prostor še ne znam ubesediti. Kar lahko rečem, je, da naju podpira. In če sem se v prvem letu šolanja na domu v času korone naučila ene stvari, je ta stvar: prositi za podporo. In še pred tem: pogovoriti se s seboj o tem, KAKO izgleda podpora, ki jo rabim in KAJ TOČNO zajema.

“Rabim nek prostor v naravi, kjer bodo otroci in odrasli, ki jim zaupam in kamor lahko peljem Svaruna za nekaj uric dnevno, da imam čas za Delo.”

In ker si tisto, kar si želim, želi mene… voilà: tak prostor se je pojavil in Svarun tako rad hodi tja, da še v spanju govori o tem. Mhm. Ravno prejšnjo noč mi je namreč, medtem ko sem jaz bedela, v spanju povedal: “Še bi šole!”

“Še šole bi?” ga vprašam. Rada navežem pogovor z njim, medtem ko spi.

“Ja!” odgovori.

Potem sem ga sicer pobarala še o tem, kaj bi rad počel v šoli, ampak nisem razumela niti besedice sicer precej utemeljenega odgovora. Kar je prišlo ven, že ni bila več slovenščina. In ko sem mu zjutraj opisala to nočno anekdoto, mi je suvereno zatrdil, da je govoril v “svarunščini”. Seveda… v jeziku, ki ga samo on razume.

Moj prvi odziv na njegovo večerno prošnjo, je bilo torej veselje: srečna sem, da ima skupino otrok, v kateri že po dveh tednih čuti pripadnost. Tega sem si po lanski izolaciji zanj zares želela.

in hkrati bi lagala, če bi rekla, da je bil to moj edini odziv.

Medtem ko sem se o spremembi načrta dogovarjala z mamo, ki ga zjutraj pelje v šolo, in učiteljico, sem jo zaslišala – reakcijo Ranjene Punčke v meni. Mala Tamarica je stisnjena v kot, velikih, prestrašenih, grabežljivih oči ječala: “Kaj pa jaz? Zakaj vsi odhajajo? A me res nihče ne mara?” Mala Tamarica, ki bi še vedno plesala na en in isti zlajnan hit “Vsi me vedno zapustijo, za vedno bom ostala sama”, če ne bi bilo v meni tudi arhetipske Mame, ki se je naučila tudi drugih melodij, recimo tiste “Nikoli nisem zares sama, kajti vedno imam sebe in boginjo”, ali pa tiste “Tega si si želela, sedaj je to tukaj – sprejmi, sprejmi, sprejmi”.

Z vsem sočutjem, ki sem ga lahko ob koncu zelo polnega dne po neprespani noči nabrala, se sklonim k Mali Tamarici in ji ljubeče, a neomajno zatrdim: “Jaz te maram. Jaz te imam rada. Jaz bom ostala s teboj. Za vedno. Nikoli več ne boš sama.”

V podobnem scenariju sva bili že mnogokrat. In tukaj ostajava vse dokler bo otroška rana zapuščenosti izzvala bolečino. Kajti zdravilo za bolečino je bolečina, bi rekel Rumi.

1.oktobra se vkrcamo na 1-mesečno Potovanje v Polnost: POLNOKRVNA, ki je potovanje navznoter in navzdol po vodi naših čustev. Učile se bomo razlikovati med odzivi arhetipske Mame (ki živi v nas) in reakcijami arhetipske Punčke (ki tudi živi v nas) ter same sebi držati varen prostor, v katerem smo lahko neskončno srečne (ker gre naš sin rad v šolo) in hkrati žalujemo (ker si dovolimo čutiti bolečino, ki smo jo čutile, ko je bila rana zapuščenosti zadana, pa je tedaj še nismo znale varno prepluti). Če te povleče, je povezava do strani, kjer du o programu lahko prebereš več, v komentarju.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s