Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” zbiram zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo, on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizacijiPodzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih, pa tudi leta, tedna in življenja.

Torej, kako pridemo iz Podzemlja?

Kaj moramo storiti? Samo sledimo svojim stopinjam navzgor – ali je potreben drugačen pristop?

Kdaj gremo iz Podzemlja?

Kako vemo, da je pravi čas? Ali se za to preprosto odločimo ali pa morda ta odločitev ni samo naša?

Že prej se mi je zdelo, da sem obtičala – potem ko sem si sredi belega dne prvič v življenju zavrtela Šesti čut in glede na to, da lahko na prste ene roke preštejem filme, ki sem jih gledala letos, pa sem bila o tem prepričana. Nobenega pravega navdiha nisem čutila. In to mi ni bilo všeč.

Zato sem odlomila še en precejšen kos čokolade in se malo pozna pridružila Q&A z Gino DeVee, ki mi s svojo nalezljivo Vero vdano služi kot fairy godmother.

»Koga imamo prvega na liniji za vprašanje?« vpraša Gina svojo asistentko.

»Tamaro,« ji ta odvrne.

»Krasno, Tamara, kje si, draga? Pridi, da te vidimo.«

Kaj?!

Če bi v tistem trenutku lahko pobesila čeljust, brez da bi se pri tem polila s sedaj že napol tekočo čokoladno vsebino mojih ust, bi pobesila čeljust. A čeljusti nisem pobesila, zaradi česar se mi je skoraj zaletelo, kajti: »Kako je to možno?! Saj nisem dvignila roke ali kakorkoli drugače sporočila, da si želim govoriti pred skupino kraljic.« Seveda sem si z Gino želela govoriti, to že. Sicer pa ne s polnimi usti čokolade, to ne.

Na zaslonu se mi pokaže prošnja, naj vklopim svoj zvok in video.  

»Kako mi je uspelo dvigniti roko, brez, da bi se tega sploh zavedala?!« se hkrati razburjam in režim sama sebi, medtem ko v ustih pospešeno meljem čokolado. Odločim se, da se ne bom naredila Francozinje. Resda sem imela v ustih temno čokolado, v kakršni menda zelo uživajo Francozinje, ampak tokrat bom zaupala, da se je to zgodilo zame, ne proti meni. Zaupala bom, da sem jaz tista, ki dogajam.

»Hi, Gina,« se javim, nakar mi ponudi sijoč iskren nasmeh: »Hello, gorgeous!«.

Zaslišim, kako trenje med mojim potnim hrbtom in steno, na katero se naslanjam, ustvarja cmokljajoče zvoke, če se premaknem, las pa si nisem umila že od leta 1990. Milo rečeno se ne počutim ravno »gorgeous«, ampak ji seveda ne oporekam. Razen v mislih.

Priznam, da nisem nameravala dvigniti roke, a imam vseeno vprašanje zanjo: »Sem mama samohranilka, ki je svojega otroka vse leto šolala doma, zaradi česa nisem imela nič časa za svoje delo. Po podpori sem hrepenela vse leto in prišla je NEMUDOMA, ko sem se začela spraševati, kaj meni sploh pomeni podpora. Kako izgleda podpora? Kaj je tisto, kar v tem trenutku rabim? In sedaj, ko je podpora tukaj in imam na voljo ves ta čas zase in za svoje ustvarjanje … ga ne znam izkoristiti. Danes, na primer, nisem naredila še ničesar. Mislim, da sem pravkar spoznala saboterko, ki živi v meni.«

»Kaj pa, če v resnici nisi spoznala saboterke, marveč kraljico v sebi?« me vpraša.

Hm. Poslušam.

»Če prav razumem, si bila vse leto zelo obremenjena, kajne? Kar se mene tiče, bi rabila precej več kot en dan, da samo – si. Moderne ženske smo programirane, da moramo ves čas nekaj početi, in tako si res težko vzamemo čas, ki ga Kraljica v nas nujno potrebuje, da samo in preprosto – je. Kajti ko si Kraljica vzame čas za »nič«, lahko zasliši svoje notranje vodstvo.«

Ko je čas, da se iz Podzemlja vrnemo na obličje Zemlje, nas življenje samo pokliče nazaj. To stori tako, da nam začne pošiljati znake. Pošilja nam signale vsemogočnih oblik, od reklamnih napisov do oblik oblakov do besed, ki jih preberemo in se nas dotaknejo, in ljudi, ki nam rečejo nekaj, kar nas premakne in zaradi česar nam postane jasno, da nas življenje vabi in rabi in čaka.

Ginine besede so bile v sklopu tega Podzemlja lučka, ki je posvetila v moje Podzemlje. Bilo je, kot da bi spala, zvita v klobčič, nakar je Gina s svojimi besedami tako kot s kakšno močno naglavno lučko, ki po nekem čudnem ključu vedno posveti drugemu naravnost v oči, posvetila točno tja, da sem – hočeš, nočeš – morala odpreti oči. In oči. In ušesa. In srce. Resnici. Kar je rekla, niti ni bilo bistvenega pomena. Bistveno je, da sem tisto, kar je rekla, slišala v trenutku, ko sem slišala, da je lahko služilo kot ključ, kot namig, kot povabilo: »Hej, pripravljena si!«

*

Pot navznoter in navzdol lahko sama naprej raziskuješ ob branju moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco.

Če pa bi rada na potovanju družbo in podporo, ponujam individualne Obrede prehoda (https://mailchi.mp/87095566484d/obred-prehoda) in pa skupinsko Potovanje v Polnost: Polnokrvna (https://mailchi.mp/e2c223f324b1/polnokrvna), na obeh pa delamo z modrostjo in magijo Podzemlja.