moj hrbet se krivi pod zgodbami/ zgodba 9

Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” zbiram zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo, on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizacijiPodzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih, pa tudi leta, tedna in življenja.

Danes sem iskala Svarunov rojstni list, našla pa sem enega zadnjih pogovorov z njegovim biološkim očetom, v katerem sva razpravljala, ali bo priznal očetovstvo ali ne. Bolje rečeno: jaz sem ga spraševala, ali namerava očetovstvo priznati, on pa iz rokava vlekel asa, ki ga nisem pričakovala in me začel spraševati, ali je otok sploh njegov?

»Kako prosim?« sem pomislila, kajti v življenju še nisem prevarala partnerja in vem, da bo tako tudi ostalo; partnerski odnos je zame svet. Sumim, da sem pri prevari kdaj resda sodelovala, konkretno z nekim narcisom, ki mi je hladen kot špricer skoraj dve leti lagal v obraz, toda nikoli, če sem vedela, da je moški v odnosu. Z nekim Grkom, ki mu je ušlo, da je že štiri leta v razmerju, sem denimo prekinila že kar vročo predigro, pobrala šila in kopita in za seboj zaloputnila z vrati – navkljub njegovemu moledovanju, naj ostanem.

Nikoli nisem nikogar prevarala – sem bila pa v zameno mnogokrat sama prevarana. Nazadnje sem pred nekaj tedni izvedela, da me je zadnji partner več mesecev varal s sodelavko. No, to v resnici ni čisto res: ni, da sem izvedela, da me je varal – to je moje telo že ves čas vedelo, moj um pa se je odločil ignorirati intuicijo in je raje zaupal narcisu kot sebi. Intuicija mi ni dala miru. Znova in znova me je opozarjala, da mi partner laže, in ko sem se s svojimi skrbmi obrnila nanj, je pohodil mojo intuicijo ter mi dal vedeti, da sem paranoična, zategnjena in nora, ker mu ne zaupam. Venomer sem tudi dobila: »Pomisli, kako se mora moja sodelavka počutiti, ko pa si venomer sumničava in nastrojena do nje.« Ne boli me to, da me je varal; ni, da je izdal moje zaupanje, kajti zaupala mu nikdar nisem. Boli me, da sem zavoljo kogarkoli drugega pohodila lastno intuicijo, lastno integriteto, lastno telo.

»Kako prosim?!« sem imela tudi danes, ob branju najinega pogovora izpred osmih let, enako misel. Misel pa ni bila edini identičen odziv na ta pogovor. Kajti v trenutku, ko sem začela prebirati njegove odgovore, sem opazila, da se tudi moje telo nanje odziva natanko tako kot tedaj, ko sem z novorojenčkom Svarunčkom v naročju z njim razpravljala preko Skypea.

Kot nekdo, ki je bil prvih petindvajset let življenja povsem odrezan od svojega telesa, je zame prizemljevanje bistvenega pomena. Prizemljevanje pa ni samo bosonoga hoja in objemanje dreves (v katerima sicer neskončno uživam). Zame in za vse, ki smo že zarana glavo odrezali od telesa in imeli zato težave pri čutenju, kazanju in opisovanju tako čustev kot telesnih občutkov (čemur strokovno pravimo aleksitimija), je bistven del prizemljevanja ravno to: preudarno poslušanje telesa, zaznavanje občutkov in čustev, ki se porajajo ter izražanje le-teh.

Zadnjih nekaj let, čutim zelo močno potrebo po tem, da bi z vseh najvišjih stavb naokrog na ves glas zavpila: »Ljubim telo!« Človeško telo je zame nekaj najlepšega, najveličastnejšega, najbolj čarobnega na svetu. Je zakladnica modrosti in moči. Je pomnilnik. In zemljevid. Vsak košček našega telesa hrani spomine in skomine. In odzive na določen tip situacij.

Zato ni presenetljivo to, kar sem pravkar presenečeno ugotovila: moje telo se je danes, osem let kasneje, na zgoraj omenjeni pogovor odzvalo natanko tako kot tedaj, ko se je odvijal. Osem let tega sem iz radosti ob opazovanju desetdnevnega sinka, ki je mirno spal v mojem naročju, v trenutku prešla v paniko, da mi bo morda – tako kot je bilo namigovano – otrok odvzet. Danes sem paniko začutila v celem telesu: moje telo je po žilah pumpalo kortizol, stresni hormon, v solarnem pleksusu sem začutila težo, v grlu cmok, srce mi je razbijalo v prsih, roke, ki so držale liste s pogovorom, pa so se mi začele neustavljivo tresti.

Še več,  tudi sedaj, nekaj ur kasneje, ko ta zapis zaključujem, se moje telo enako odziva. Počuti se namreč ogroženo.

Sedaj vem, kaj potrebujem, ko se moje telo počuti ogroženo. Tedaj pa nisem. Tedaj nisem vedela, da potrebujem varnost in tolažbo in zagotovilo, da bo še vse okej. In tudi če bi vedela, bi za tem oprezala zunaj sebe, tako kot sem to počela kot otrok, kajti osem let tega sem bila otrok v telesu odrasle ženske. Nemočen, prestrašen otrok. Po Obredu prehoda v meni še vedno živi otrok. Včasih tudi nemočen in prestrašen otrok. Punčka, kot ji rada rečem. In ko se Punčka počuti nemočno in prestrašeno, rabi Mamo. Ki tudi živi v meni in ki od Obreda prehoda dalje drži vse niti v rokah. Kakšen blagoslov je imeti podporo odznotraj. Blagoslov, ki je naša pravica … in sčasoma tudi dolžnost.

*

Pot navznoter in navzdol lahko sama naprej raziskuješ ob branju moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco.

Če pa bi rada na potovanju družbo in podporo, ponujam individualne Obrede prehoda (https://mailchi.mp/87095566484d/obred-prehoda) in pa skupinsko Potovanje v Polnost: Polnokrvna (https://mailchi.mp/e2c223f324b1/polnokrvna), na obeh pa delamo z modrostjo in magijo Podzemlja.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s