Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” zbiram zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo, on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizaciji Podzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih, pa tudi leta, tedna in življenja.

Torej, zgodba o Perzefoni se začne z brezimno punčko, hčerko boginje narave in žetve, Demetre, s svojim bratom, vrhovnim bogom Zevsom. Ker nima imena, ji vsi rečejo kar Kore, kar v stari grščini pomeni “punčka”. Kore vse svoje dni preživi ob nabiranju cvetlic – vse dokler nekega dne med svojim najljubšim opravilom ne izgine z obličja Zemlje. Vsi so prepričani, da jo je Had, bog Podzemlja, ugrabil, kajti: “Kdo bi si pa voljno želel v temo Podzemlja, kaj?” In veliko različic tega mita prav zares pripoveduje o ugrabitvi, ampak … kaj pa, če si je Kore Podzemlje izbrala?

Zdi se, da na to možnost nihče niti pomislil ni, sploh pa ne Demetra, ki je bila do svoje hčerke zelo zaščitniška. Zgodbe govorijo, da je že skoraj odrasli Kore narekovala punčkasta oblačila in jo infantilizirala, ker jo je želela privezati nase. To lahko kot Mama razumem. Ravno te dni se namreč soočam s svojim strahom pred samoto, zaradi katerega mi je težko požreti, da se Svarun, varno navezan, počasi osamosvaja. Zadnjič sem se pošalila: “Evo, sedaj bi bil čas za še enega otroka.” No, na srečo mi ni dano utopiti svoj strah pred samoto v novem človečku. Strah pred samoto izvira iz praspomina in je v resnici strah pred smrtjo. Nekoč je izgnanost, izobčenost iz skupnosti pomenila neizbežno smrt in če prisluhnemo, bomo naše celice še vedno slišale govoriti zgodbo o tem, kako so nekoč davno tega našo prapraprapraprababico izgnali iz skupnosti, zaradi česar jo je pojedla kakšna divja žival ali pa je zmrznila. Epigenetika pravi, da v DNK zapisu nosimo zgodbe – in z zgodbami programe! – vsaj preteklih 30-ih generacij naših prednikov. 30 generacij! Zdaj pa računaj…

Demetro lahko kot Mamo povsem razumem. Razumem pa lahko tudi Kore, ki se morda s Podzemljem po Punčkasto upira materi. In mislim, da je lahko tako Demetro kot Kore prav dobro razumela tudi Hekata.

Hekata je grška trojna boginja, kar pomeni, da zaobjema vse tri aspekte, vse tri sezonske resničnosti žensk: Punčko, Mamo in Modro žensko ali Babo. Vse troje je in kot takšni, dovršeni in polnokrvni, ji je bila zaupana častitljiva domena magije, zato je Hekata poznana kot zavetnica čarovnic. Na svojem prvem zavestnem potovanju v Podzemlje sem se s Hekato srečala tudi sama, in sicer tik pred sestopom. Tako kot je Inanna, sumerska boginja nebes in zemlje, pred prvimi vrati Podzemlja pustila svojo zvesto svečenico Ninšubar, je bila Perzefoninemu in mojemu spustu priča Hekata v podobi starke s svetilko. Če vemo, da nekdo ve, v kaj se podajamo in bdi nad našim spustom, je pot slastnejša.

Nekatere zgodbe govorijo o ugrabitvi Kore, toda sama sem kot predana raziskovalka globoke ženskosti (ki prihaja iz globin in tišin v nas) bolj naklonjena različicam, v katerih se Kore samovoljno poda v Podzemlje. Prav vse zgodbe pa omenjajo nenavadno rožo, ki je Kore še nikoli prej ni opazila. Poda se k njej in ko prispe do cvetlice, ki je v njej vzbudila zanimanje, opazi pred seboj prepad in stopnišče, ki vodi v Temo.

Tema se ji morda resda zdi strašljiva, toda kaj, če se ji življenje na površju Zemlje zdi še bolj strašljivo? Življenje brez imena in drugega poslanstva kot tavanja po travnikih in nabiranja rož? Življenje večne pomladi in poletja in igre in zabave. Poleg tega ji tudi mamina posesivnost gotovo ni všeč. Pa se poda v neznano, misleč: »Ničesar nimam izgubiti. Tako ne želim več živeti. Tako ne morem več živeti. Moram se preroditi.«

V Podzemlju se Kore zaljubi v Hada in postane njegova žena, boginja Podzemlja. In zdi se, da je šla v Podzemlje v iskanju resnične sebe. Navsezadnje se na obličje Zemlje vrne drugačna: nič več ni samo brezimna deklica, marveč Perzefona; dobila je ime. In ni več ni samo punčka, marveč boginja, boginja Podzemlja; dobila je poslanstvo.

Ja, Perzefona se naposled res vrne na površje, ampak samo za pol leta. V trenutku, ko izve, da je njen oče omogočil njeno vrnitev na površje, namreč poje tri semena granatnega jabolka. Vedoč, da v Podzemlju ne sme uživati hrane. Očitno si je Podzemlje navsezadnje vendarle izbrala, kaj?

Ker v Podzemlju zaužije hrano, mora Zevs ponovno prirediti svojo odredbo, ki tokrat pravi: »Perzefona se lahko vsako leto vrne na površje k Materi za šest mesecev. Preostalih šest mesecev bo preživela s Hadom v Podzemlju.«

Šest mesecev, ki jih Perzefona preživi v Podzemlju in njena mati žaluje, imenujemo Zima. Šest mesecev, ki jih pa Perzefona preživi na Zemlji in se njena mati Demetra radosti, imenujemo Poletje.

Ali si tudi ti vsako leto in mesec odrediš čas za Podzemlje?

Oziroma – ali ga spustiš v svoje življenje, ko trka na vrata, ali mu rečeš, da »sedaj pa res ne moreš in da se mu posvetiš kdaj drugič«?

*

Več o Obredu prehoda, kjer se spoznavamo s tremi sezonskimi resničnostmi ženske in se prerajamo, kot Perzefona, v svoje ime in svoje poslanstvo, lahko izveš tukaj: https://mailchi.mp/87095566484d/obred-prehoda