Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” zbiram zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo, on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizacijiPodzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih, pa tudi leta, tedna in življenja.

Ko sem v nedeljo prvič stopila v labirint, sem prosila za molitev, ki bo zaobjemala razlog, da se sploh podajam v Podzemlje. Zato, da bi med hojo lažje ostajala v fokusu in morda celo stopila v trans (tega slednjega ne gre nikoli izsiljevati ali zahtevati; zgodi se, ko se zgodi). To je molitev, ki sem jo prejela in izgovarjala (potihem ali naglas, kot sem začutila) ves čas hoje po labirintu, vsak dan:

Tukaj sem, da preteklost
prežvečim, prebavim, spustim,
da v njej več ne živim, ne ždim,
da vse, ki so me
in ki sem jih jaz prizadela, blagoslovim,
in se v polnokrvno različico sebe prerodim.

Podzemlje me ne spravlja več v agonijo. Ne čutim več frustracije, ne čutim, da bom ponovno obtičala tu spodaj. Nasprotno, obtičala sem tem zgoraj, ko sem skušala na enak način in iz iste perspektive reševati stvari in pričakovati različne zgodbe.

Sem prihajam po drugo perspektivo. Podzemlje je tista plodna maternica Matere, iz katere se vse rodi. Vključno z različnimi zgodbami, po katerih moja duša tako hrepeni.

Ni več nekega mencanja. Neodločnosti. Odlašanja. Ko slišim, klic, vstanem in grem. Ni, da mi na trenutke ni težko in ja, vsekakor potrebujem globoke vdihe in izdihe. Ampak ker vem, da mi bo z zavlačevanjem prej težje kot lažje, je odločitev zelo preprosta. Pridem, storim, kar sem prišla storiti, in odidem. Načeloma.

Načeloma, kajti stvari so načeloma zelo preproste … je pa tukaj vseeno keč. (In ti keči so po mojem tisto, kar me pri ženski modrosti, ženski genezi najbolj fascinira.)

Priti v Podzemlje nam običajno ne predstavlja nekega problema: samo spustiš nadzor in se predaš reki čustev, ki si jih doslej tajila, da te nosi. In ker je to v naši kulturi, ki se čustvovanja boji, nekaj, po čemer hrepenimo vsi, ob spustu največkrat čutimo olajšanje ter nek občutek domačnosti in varnosti. Zabubljenosti.

Se pa rado zalomi pri odhodu iz Podzemlja. To sem opazila pri sebi, pri ženskah, ki sem jih na Potovanju spremljala – kot tudi v mitoloških zgodbah o Inanni in Perzefoni …

S Svarunom gledava Herkula – ja, tistega, ki smo ga nekoč davno na Pop TV (ali je bil morebiti Kanal A?) gledala deca osemdesetih in devetdesetih –, saj je moj sine povsem navdušen nad mitom Herkulovih dvanajst nalog – poleg tega pa je meni zelo zanimivo z dvajset ali petindvajset let starejšimi očmi gledati nekaj, kar se mi je nekoč zdelo tako super. Včeraj je prišla na vrsto epizoda, ki govori o Demetrini hčerki Perzefoni in njenem spustu v Podzemlje – iz katerega jo je, se ve, vsaj v nanizanki rešil ravno Zevsov junaški sin.
Različne verzije mita na različne načine povedo zgodbo, ki gre približno tako:

Ljubka hči Demetre in Zevsa, Kore, kar v stari grščini pomeni »dekle«, nekega dne med nabiranjem rož izgine. Demetra, boginja narave in zemlje, svojo hčerko, ki jo čuva kot punčico svojega očesa, kaj hitro pogreši, toda nihče ji ne zna nič povedati o skrivnostnem izginotju Kore. Iz obupa in žalosti Demetra pade v depresijo, z njo pa tudi Zemlja; ni več pomladi in poletja, kar je bilo pred hčerkinim izginotjem vse, kar so Zemljani poznali. Zemlji zavlada zima, ljudje, nanjo povsem nepripravljeni, pa umirajo od mraza in lakote.

Ko so bogovi z Olimpa temu že nekaj časa priča, sklenejo, da morajo ukrepati. Eden za drugim gredo do Demetre in jo prosijo, naj prikliče pomlad in poletje, toda vsem spodleti. Ko pride na vrsto boginja čarovnic, Hekata, ta Demetre ne prosjači, marveč ji zaupa nekaj zelo zanimivega: na dan, ko je Kore izginila, jo je Hekata videla nabirati cvetlice, nato pa se je pred dekletom kar naenkrat razprla zemlja – in Kore je izginila. S to bistveno informacijo in z obsodbo, da je Had ugrabil Kore, kajti sama se nikoli ne bi podala v Podzemlje, gre Demetra k Zevsu in mu ponudi kupčijo: »Če mi vrneš hčerko, dobiš poletje«.

Toda tu se zatakne. Kajti načeloma, NAČELOMA, se nihče, ki gre v Podzemlje, ne sme vrniti.

No. Zevs je vendarle vrhovni bog in če ne on – kdo lahko po svoji meri ukrivlja pravila? Premisli, pa popusti: »Naredil bom izjemo. Kore se lahko vrne … v kolikor v Podzemlju ni zaužila hrane.« Da se v Podzemlju ne sme jesti in piti, so vedeli vsi v Stari Grčiji. Saj veste, patriarhat, pa pravila.

Ampak tu se ponovno zatakne. Had, bog Podzemlja, Kore noče izpustiti.

To se pravi …
*vemo, kaj hoče Demetra: da pride Kore iz Podzemlja
*vemo, kaj hoče Had: da Kore ostane v Podzemlju
*vemo, kaj hočejo preostali bogovi: pomlad in poletje

*nihče pa se niti ne vpraša, česa si želi Kore.

 Kaj misliš, zakaj?
 Kaj misliš, česa si ona želi?
 Kaj praviš, kako je sploh prišla v Podzemlje?
 Jo je Had res ugrabil? Ali pa je šla dol voljno? In zakaj?
 Zakaj ni Hekata nemudoma šla povedat Demetri, kar je videla? Čemu je tako dolgo čakala?

Z mitom nadaljujem naslednjič.