moj hrbet se krivi pod zgodbami/ zgodba 6

Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” zbiram zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo, on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizacijiPodzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih, pa tudi leta, tedna in življenja.

Ko sem začela malo bolj študirati Podzemlje, mi je kaj kmalu postalo jasno, da ima slednje neko magnetno moč.

Nekaj je na njem, kar nas neustavljivo vleče dol. Nekaj, kar obljublja počitek in predajo – to, po čemer vse hrepenimo. Nekaj, kar obljublja prazen nič: mir in tišino prazna vsakršnih »moram«. Mmmm. In kako božansko to zveni za vse, ki smo doslej vse življenje živele v prijemu notranje okupatorke, ponosne potomke patriarhata, ki kot vojakinja slepo, poslušno sledi navodilom »od zgoraj«. Ta notranja saboterka nam »moram« servira za zajtrk, kosilo in večerjo: »Moram to, ne smem tega. Tisto moram, da ne bo kdo mislil, da sem takšna in tega ne smem, da ne bo kdo mislil, da sem drugačna

Vse to pa zato, ker mora biti sprejeta – verjame pa, da so sprejemljivi in torej ljubezni vredni le nekateri, bolj redki deli nje. In vse to zato, ker ne sme biti izobčena – v njej namreč še vedno živi praspomin na način, na katerega so nekoč utišali glasne, močne, polnokrvne ženske: izgnali so jih iz skupnosti, same v divjini pa niso mogle prav dolgo preživeti, saj jih je prej ali slej požrla divja žival ali pa so umrle od lakote.

V tako rigidnem zaporu s paznikoma »moram » in »ne smem« niti ni čudno, da že ob prvem klicu Temne boginje vse (malce prestrašeno, ampak še bolj kot to olajšano) skočimo. Navznoter in navzdol.

Prvi klic Temne boginje lahko zveni nekako tako: »Zakaj bi se morala urediti in počesati, če mi paše biti v pižami ves dan? In zakaj ne bi smela pustiti tistim sivim lasem, da rastejo, če mi je všeč, kako se svetijo? Zakaj bi morala svoje otroke vzgajati tako, kot so moji starši vzgajali mene? In zakaj ne bi smela dati odpoved, da lahko sledim svoji strasti, svojim sanjam, kljub temu, da to ni najbolj predvidljivo ali varno?«

Ko začnemo operirati z »kdo pravi, da moram« in »kdo pravi, da ne smem«, spust v Podzemlje ni več daleč. Kajti šele, ko se začnemo spraševati »kdo pravi, da moram« in »kdo pravi, da ne smem«, običajno ugotovimo, da ne živimo tako, kot si želimo. Da ne upravljamo z lastnim življenjem. Da je naše življenje v resnici produkt zunanjih dejavnikov in ne naša ponosna, dodelana umetnina.

Auč.

Vem. To boli. Boli, ko se soočiš z resnico o tem, kako je. Boli, ko se soočiš z resnico o tem, da ne bi bilo treba, da je tako, kot je. In boli, ko se soočiš z resnico o tem, da je tako, kot je, zato ker si zaupala zunanjim dejavnikom namesto svojemu notranjemu glasu, za katerega so te učili, da je laž, a je v resnici resnica.

Danes mi je Temna boginja prišepnila: »Ljubezen, daj, prosim … skipaj se že domov, da lahko ven pomagaš tudi drugim.«

To se mi je zdelo nesramno, kajti vtis sem dobila, da se ni niti potrudila izbirati besede, ampak če prav pomislim, se mi je na prvo žogo zdel nesramen tudi Gabor Mate, pa sedaj vem, da ni, ker je samo resničen in v tem grmu nedvomno tiči moja rana, da je treba resnico vedno zaviti v par plasti …

»Domov?«

»Ja, domov, v svojo moč. Tam gori, v svetu, vas bolj rabijo kot tu spodaj. Dovolj je bilo čarovnic, ki same živijo pod kamnom, v gozdu, tri dni hoda do najbližje ceste. Sedaj je čas, da greste čarovnice v svet in med ljudi živet. Živeti to, kar ste prišle živeti. In biti glasne in močne in polnokrvne.«

Ja, Podzemlje je magnetno. In ko rečem Podzemlje, v tem primeru merim na življenje, ki ga ne živimo polnokrvno. Življenje, v katerem nismo ravno toliko glasne ali tihe, kot si želimo. V katerem nismo ravno toliko vidne ali nevidne, kot si želimo. V katerem ne počnemo ravno tistega, kar si naša duša želi početi.

To vem, da drži: nekaj časa nas Podzemlje rabi in mi rabimo Podzemlje, kajti vsaka iniciacija zahteva spust navznoter in navzdol.

Vem pa tudi, da tudi to drži: po preteku tega časa postane Podzemlje cona udobja, ker se je varneje skriti kot razkriti in je varneje molčati kot spregovoriti.

Magnetnost Podzemlja je naša lastna magnetnost, je magnetnost globoke ženske resnice.

*

Pot navznoter in navzdol lahko sama naprej raziskuješ ob branju moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco.

Če pa bi rada na potovanju družbo in podporo, ponujam individualne Obrede prehoda (https://mailchi.mp/87095566484d/obred-prehoda) in pa skupinsko Potovanje v Polnost: Polnokrvna (https://mailchi.mp/e2c223f324b1/polnokrvna), na obeh pa delamo z modrostjo in magijo Podzemlja.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s