MOJ HRBET SE KRIVI POD ZGODBAMI/ ZGODBA 5

Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” zbiram zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo, on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizacijiPodzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih, pa tudi leta, tedna in življenja.

30/6

Preteklih devet mesecev sem vsak dan molila za podporo.

Moj Svarun je preteklo šolsko leto obiskoval prvi razred osnovne šole in ker sem si drznila zaupati intuiciji, ki me je k temu nagovarjala že dobrih nekaj let, sem ga šolala doma. Prva dva meseca sem ga dvakrat tedensko vozila v gozdno šolo, zato da je preživel čas v družbi sovrstnikov in zato da sem jaz imela čas za svoje delo, odkar pa se je konec oktobra življenje ponovno ustavilo, sva bila bolj ko ne ena na ena. Enkrat tedensko, ob petkih, je spal pri mojih starših in ker z svojim očetom nima odnosa, je to tudi vse, kar sva bila narazen. To pomeni, da sem bila preteklih devet mesecev najprej Svarunova mama, potem Svarunova učiteljica in potem Svarunova družba, za vse ostalo pa mi je zmanjkalo energije, saj sem bolj tista, ki gre počasi in daleč – kot pa kakšna energijska bombica, kot kakšen energijski smoothie s superživili in spirulino v človeški obliki.

Všeč mi je bilo to preteklo leto; od nekdaj namreč čutim, da je moj alter ego od jutra do večera biti Mama svoji notranji Punčki, svojim otrokom in svoji skupnosti in vesela sem, da sem lahko to eno leto živela.

Všeč mi je bilo to preteklo leto – všeč mi je bilo ravno toliko, kolikor je bilo težko. Kajti težko je definitivno bilo. Imela nisem časa ne zase, ne za svoje izražanje, ki je moja strast, ki ohranja iskrico v mojih očeh. Vsak petek zvečer, ko sem Svaruna odpeljala k mojim, sem se zgrudila, preutrujena za karkoli drugega. Še na pamet mi ni prišlo, da bi pisala ali vodila Obred prehoda. Potem pa je tukaj še finančni aspekt življenja. O, ja. Do nedavnega vsem ranjenim delom mene najmanj ljuba tematika, ki sem se ji ogibala v čim širšem krogu. Tukaj sem spet hvaležna svoji intuiciji, ki mi je prišepnila, naj si sredi poletja za leto dni uredim socialno pomoč. To je nekaj, ob čemer čutim sram. Ta sram ni tako velik, da bi me držal v prijemu, saj o tem pravkar pišem, razlog, da ni tako velik, pa je v tem, da ne poznam nobene samohranilke (brez zaledja dediščine ali močnih prihrankov ali uspešnega, postavljenega biznisa), ki bi otroka/e šolala na domu. Logično, ker to pač ne gre. Če se hočeš popolnoma posvetiti odnosu z otrokom, njegovi šoli, pripravi hranljivih obrokov, skrbi za prijeten, čist dom (ki se, mimogrede, če ste vsi ves čas doma, veliko prej zabaše), urejanju logistike, da ima otrok dovolj družbe, raziskovanju, svoji praksi, osebnosti rasti in počitku zato, da je lahko še bolj ljubeč starš … je težko misliti še na finance. Meni osebno nemogoče. Kajti: »Kje je vas? Kje je skupnost? Kje podpora? Zakaj smo sami za vse?«

V zgoraj navedenih vprašanjih sem se vrtela prvih nekaj mesecev. Potem pa me je v začetku tega leta poklicala Kraljica. Nisem je slišala, kaj mi govori. Nisem je gledala v oči. Zaznavala sem jo na nekih bolj subtilnih nivojih, ampak povsem jasno mi je bilo, da me je prišla vzeti v roke prav ona: Kraljica.

Od tedaj me je naučila že mnogo stvari. Pokazala mi je, denimo, da se že leta vrtim v začaranem krogu trpljenja in da je čas, da preteklost spustim. »Tukaj sem, da preteklost prežvečim, prebavim, spustim,« se glasi začetek uroka, ki sem ga izgovarjala ves čas hoje po labirintu zadnjih nekaj dni.

Med drugim pa me je Kraljica naučila tudi, kako v življenju narediti prostor za vse, po čemer hrepenim. Kako? Tako, da sem zelo specifična, ko sprašujem po tistem, kar potrebujem. Prva stvar, po kateri sem hrepenela, je bila podpora, kajti vedela sem, da hrepenim po času za Delo. Sprva se mi je zdelo samoumevno, da je »podpora« pač »podpora« in da tu ni kaj za filozofirat. Ampak naposled me je zadelo kot strela z jasnega in vprašala sem se: »Kaj meni sploh pomeni podpora? Res. Kaj je tisto, kar mislim, ko rečem, da potrebujem podporo?«

In potem sem zaslišala: »Potrebujem nek … prostor … kamor bi lahko nekajkrat na teden peljala Svaruna, da bi jaz medtem delala. Ta prostor želim, da vodijo ljudje, ki jim lahko zaupam, ljudje, ki so predani svoji osebnostni rasti in se bodo torej obnašali do njega spoštljivo, korektno, ljubeče. U, in najpomembnejše: v tem prostoru morajo biti otroci, Svarunovi sovrstniki, s katerimi se bo igral in pogajal in učil vzpostavljanja trdnih, zaupljivih odnosov. Še kaj? Aja, želim si, da bi bila ta prostor čim bližje nekje v naravi. Bi šlo?«

Kraljica v meni: »Nič lažjega.«

Jaz: »No, lahko naredim težje … lahko prosim, naj ta prostor vsebuje odraslega, postavljenega moškega, kjer bi lahko Svarun dobil vpogled v to čudo, dokler …«

Kraljica: »Lahko poskusiš in poskušaš …«

Jaz, malce zbezljano: »Kako bi naredila to malce težje? U, lahko prosim, naj ta prostor vsebuje vsaj enega odraslega, postavljenega, spoštljivega moškega, da bi Svarun lahko dobil vpogled v to dinamiko …«

Kraljiva v meni: »Naj se zgodi. Kajti tisto, po čemer hrepeniš, hrepeni po tebi. In da lahko hrepeniš in vzpostaviš ta magnetizem, moraš vedeti, kaj je tisto, za čimer čutiš slo..«

Jaz, malce sumničavo in malce bolj šokirano, kot takrat, ko nam nekdo pove nekaj, kar smo globoko v sebi vedele že ves čas, pa si temu vedenju nismo upale zaupati: »O.«

Teden dni kasneje sva bila na obisku pri prijateljici, ki z družino živi v vasici, obdani s čudovito naravo, nedaleč stran. Svarun vedno pravi, da sta njena sinova – en leto dni starejši, drugi leto dni mlajši – njegova najboljša prijatelja.

Se pogovarjava in mi reče, da namerava med poletnimi počitnicami organizirati varstvo oziroma tabore za otroke pri njih doma, da bosta imela njena družbo in da zraven še malo zasluži. Sekirca mi je padla v med. In točno takšna podpora, po kakršni sem hrepenela, je prišla trkat na moja vrata.  

Wow.

In ko se to zgodi, imamo priložnost spoznati senčno stran hrepenenja.

Ja. Preteklih devet mesecev sem vsak dan molila za podporo, ki se zdaj s svetlobno hitrostjo manifestira in jaz – ali bolje saboterka v meni, za katero se zdi, da je doslej vlekla vse vrvi – kot da ne vem, kaj naj z njo. Poznaš občutek?

Naj vaju predstavim.

»Ljuba, to je Saboterka, ki živi v tebi. Saboterka … to je Ženska, ki se bojiš biti.«

*

Če hrepeniš po še sočnega branja, ki nagovarja tvojo globoko žensko modrost, lahko tukaj naročiš mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco.

Če pa hrepeniš po podpori, medtem ko se soočaš z ekstatičnim spustom v Podzemlje, nudim individualne Obrede prehoda in pa skupinsko romanje Potovanje v Polnost: Polnokrvna.

Na sliki je kraljica Inanna na poti v Podzemlje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s