Titanik

Obred prehoda, to potovanje iz arhetipske Punčke v arhetipsko Mamo, na katerem sem preživela pretekla štiri leta svojega življenja, od tega dve leti zavestno, lahko še najbolje opišem kot obračanje gigantskega Titanika, ki v glavi pluje naravnost v ledeno goro, za 180 stopinj.

Zakaj?

No, Titanik ima začrtano svojo pot. Prav tako so tudi od nas v življenju pričakovane določene stvari, ki smo se jih naučile dojemati kot »normalne« že preprosto zato, ker vidimo, da »vsi tako počnejo«. Toda prej ali slej čisto vse ugotovimo, da je naša pot drugačna od tiste, ki nam je bila začrtana ali je od nas pričakovana – koliko se naša pot od tiste začrtane razlikuje, pa je v veliki meri odvisno od tega, koliko si dovolimo sanjati.

Ko pridemo do tega križišča, na katerem morda prvič opazimo prepad med *potjo* in med *našo potjo*, je pred nami morda največja odločitev v življenju: kam naprej?

Ali bomo še naprej plule po začrtanih tirnicah in se prej ali slej zaletele v ledeno goro pred nami … ali pa bomo Titanik v svoji glavi, poln pogojevanja, generacijskih travm in omejujočih prepričanj, obrnile in odplule v svoj lasten sončni zahod?

Danes je dan, ko luščim še eno plast svoje čebule. Ja, Obred prehoda je za mano in sedaj polnokrvno cvetim – in vendar se vsake toliko srečam z deli sebe, ki so še v popku. Tem delom sebe pravim Ranjena Punčka.

Zdi se mi, da je ta mala Tamarica v meni že vse življenje prisesana na neko iluzijo, tako kot je dojenček prisesan na materino dojko, danes pa je iluzijo spontano spustila, ugotovila, da je nič več ne zadržuje tu, kjer je, in se odpravila v svet. Gre za iluzijo, da me nekoč ne bodo več samo tolerirali, ampak bom popolnoma, brezpogojno sprejeta … in bodo zame navijali ne kljub vsemu – ampak ravno zato, kar sem. Edina dva človeka, za katera si Ranjene Punčke znotraj vseh nas želijo, da bi jih tako brezpogojno sprejela, sta mama in oče. Tista, ki sta jim dala življenje.

In če v nas še vedno žive samo Ranjene Punčke, ki živijo zato, da si vselej nekaj želijo, nič pa za to ne naredijo, se morda redno počutimo nemočne, depresivne, zapuščene, izobčene, manjvredne, obtičale, do svojih bioloških staršev oziroma do starševskih figur v našem življenju pa gojimo odpor, zamere in jim po vseh teh letih še vedno ne moremo odpustiti za vse, kar je bilo.

Če v nas še vedno žive samo ranjene Punčke, me smo pa po vseh ostalih kriterijih Ženske v poznih dvajsetih ali nekje med tridesetim in štiridesetim (ali petdesetim) letom, lahko mirne duše rečemo, da smo obtičale v arhetipu Punčke, ki jo sedaj ravno zaradi te zataknjenosti imenujemo »ranjena«. Ranjena Punčka se rada zatakne v nekem življenju, ki ni zares njeno, in potem ne ve, kako naprej.

Edina medicina za Ranjeno Punčko je Mama. Ta jo vzame v naročje in ji da vse tisto, po čemer Ranjena Punčka že vse življenje neskončno hrepeni:

🌹 popolno brezpogojno sprejemanje

🌹 navijanje

🌹 prisotnost, dotik, objem, ljubezen

🌹 zagotovilo, da je dobra, da je všečna, da je popolna, da jo je preprosto imeti rad in da je ljubezni in vsega, kar si želi, vredna

🌹 varen prostor in neomejen čas, da se izrazi …

… in potem ji vseh teh stvari nikoli ne neha dajati.

Dobra novica je, da ta Mama živi v nas (ja, tudi če živimo izključno iz Ranjene Punčke). Dostopnost torej ni problem. Se pa običajno zatakne pri doslednosti, kajti ko se odpravimo na Obred prehoda … ko se podamo na to potovanje v Polnokrvnost, imamo občutek, da dejansko obračamo en gigantski Titanik v svoji glavi. Odločitev, da ne bomo več samo sledile toku generacijske travme in kolektivnega pogojevanja, ampak se bomo raje spomnile tistega, česar smo si kot Punčke od nekdaj želele in si sedaj kot Mame to ustvarile, to rodile … je velika. Vpliva ne samo na nas in na naše življenje, marveč na življenja vseh, ki jih kdajkoli srečamo in tudi tistih, ki jih ne. Vpliva na celotno pisano matriko obstoja, ki ji s svojo odločitvijo in s svojim pogumom in s svojim prehodom dodajamo mnogo več tiste barve, ki ji nekateri pravijo ljubezen, jaz pa Polnokrvnost.

Svet je pripravljen nate, Ženska. Si ti pripravljena nase – na resnično, polnokrvno različico sebe?

Če je tvoj odgovor O JA, se vidiva na Obredu prehoda: Obred prehoda (mailchi.mp)

Komaj čakam!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s