Veliko plešem. Joga mi nič kaj ne diši te dni. To pa zato, ker sem v predmenstrualnem obdobju, ko se mi že sama misel na to, da bi delala jogo, upira. V začetnem delu cikla me joga navdihuje, sploh odkar sem odkrila power jogo, ki v meni generira neverjetne količine energije. Ampak v začetnem delu cikla sem Bojevnica, sedaj pa sem Čarovnica.

*Vsakodnevni stik s telesom je eden mojih non-negotiables.

Govorim o svetem času, ki ga v dnevu ustvarim, da se posvetim izključno telesu. Bodisi gre za jogo, za ples, za daljši sprehod v hrib, za spontano razmigovanje z najljubšim – tresenjem – telo vsak dan spravim v pogon in se dodobra razmigam v bokih. Popolnoma jasno mi je namreč, da če tega ne storim, sem odprta za bolečine v križu.

To mi je jasno že zelo dolgo. Natančneje: od petega razreda osnovne šole, ko sem za kak mesec ali dva dobila steznik za hrbtenico iz mavca. To je nekaj, kar o meni ne ve skoraj nihče in tudi jaz mnogokrat pozabim, ker ne mislim veliko na peti razred. Ne mislim veliko na peti razred, ampak če prav pomislim … je bil čustveno zelo naporen:

* pravkar sem prvič dobila menstruacijo, ki je nisem hotela, zaradi česar sem se upirala uporabi vložkov, saj sem mislila, da če je ne bom hotela, je ne bo več

* začele so mi rasti prsi, zaradi katerih so me dražili tisti, od katerih bi potrebovala podporo in posledično sem v upanju, da jih skrijem, tako krivila hrbet, da sem potrebovala steznik

* steznik, ki ga nisem hotela, ki sem se ga sramovala in ki sem ga skušala skriti pod ohlapnimi zimskimi puloverji; kaj bi z njim storila poleti, ne vem.

Od svojih prednikov po očetovi liniji sem dobila dolgo telo z dolgim trupom, ki ga pokonci drži – dolg hrbet. Louise L. Hay pravi, da hrbet predstavlja podporo v življenju, in res: moj hrbet me brez moje podpore ni zmogel držati. In od petega razreda naprej mi je jasno, da je moja dolžnost svoj hrbet podpreti z vsakodnevnim razgibavanjem – da me bo lahko moj hrbet v zameno podpiral, ko stojim in sedim in plešem in čepim.

Dandanes se mi ta situacija s steznikom zdi kot še ena stvar, ki sem jo doživela in me je nekaj neprecenljivega naučila, ampak če pomislim, zakaj je do nje prišlo … me zaskeli. Ne morem namreč mimo vprašanja, kaj sem se do svojega enajstega leta naučila o ženskah, če sem si na grbo – dobesedno – raje nakopala steznik kot pa to postala?

Seveda na dejstvo, da si pod nobenim pogojem nisem želela postati ženska, ni vplivalo samo enajst let mojih izkušenj, marveč stoletja in tisočletja izkušenj žensk in moških, ki so prišli pred menoj. Naša telesa namreč niso nezavestne vreče mesa, ki jih je treba kontrolirati in ustrojiti. In naša ženska telesa niso grešna in drugorazredna in že po naravi nepopolna, ker je bila Eva narejena iz zvitega Adamovega rebra, kot piše Heinrich Kramer, avtor Malleusa Maleficaruma. Naša telesa so zakladnica spominov. Vse, kar je nekoč bilo, še vedno živi – v naših telesih. Teče po naših žilah, šepeče skozi naše kosti … če samo prisluhnemo.

Skupaj začnemo prisluškovati 1.5.2021 v fb skupini Sestrstvo, ko pričnemo z brezplačnim potovanjem Beri z mano: od POLKRVNE do POLNOKRVNE, na katerem bomo brale mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco. Na potovanju lahko pričakuješ podporo drugih in predvsem, da se boš naučila podpirati sebe, nanj pa se lahko prijaviš na tej povezavi.

* Mimogrede: O arhetipu Bojevnice in Čarovnice in vseh ostalih, ki sestavljajo Kraljico, bomo tekom potovanja še veliko govorile, saj so arhetipi pomemben del novega programa Polnokrvna, s katerim predvidoma začnemo v septembru. Če pa se želiš v arhetipe in v svojo polnokrvnost potopiti že sedaj, me kontaktiraj glede individualnih seans.

Hvala ti, cenim tvojo prisotnost tukaj,