Zadnja leta je ena najpomembnejših tem v mojem življenju zagotovo RITEM. Opazujem ritem. In ga lovim. In plešem z njim. In s tem, ko to počnem, v svoje življenje vnašam več zemlje.

Ker zemlja ni moj primarni element, sem bila večino svojega življenja skrajno neprizemljena, manjkalo pa mi je tudi stabilnosti, miru in ravnovesja. Počutila sem se kot balon na vrvici, ki jo je nekdo po nesreči izpustil in sedaj sili vedno višje in višje v nebo, želela pa sem se počutiti kot drevo: veje visoko v nebo IN korenine globoko v zemljo. In če so veje in misli in ideje … so korenine ritem. Ritem zemlje. No, v resnici sta ritma zemlje dva: ritem zemlje mojega telesa in ritem zemlje mojega okolja. In oba ritma zemlje si želita biti v sozvočju.

Ko sem še hodila v glasbeno šolo, sem imela afero s svojim metronomom. Všeč sta mi bila njegova stabilnost in doslednost, ampak potem sem se je pokvaril – z mojim notranjim metronomom vred. Kar niti ni čudno.

Verjamem, da se vsi rodimo s prirojenim občutkom za sledenje ritmu zemlje: zemlje svojega telesa in zemlje svojega okolja; da se vsi rodimo s tako rekoč notranjim metronomom. Ampak potem … no, saj veste. Večini ljudi je odkar se rodijo pa do penzije vsiljen nek zunanji, tuj, umeten ritem. Vse dokler …

Dokler ne pride čas, da začnemo spet prisluškovati in iskati in plesati z naravnim ritmom zemlje. In zemlje svojega telesa in zemlje svojega okolja. Kajti:

»Svet je kakor ringaraja, vse prihaja in odhaja, vse v krogu se vrti, zdaj smo tu in zdaj nas ni.« (Anja Štefan: Svet je kakor ringaraja)

*

Slike so z današnjega jutranjega (ahem, no, dopoldanskega, recimo) sprehoda. Jutranji sprehod, pred šolo in običajno tudi pred zajtrkom, je nov spomladanski ritualček, ker nas pomlad kar kliče ven … vselej … čimprej … da se okopava v zelenem