V začetku preteklega leta, potem ko sem se raztrganega krila, sajastih lic in osmojenih las vrnila iz Podzemlja, sem prvič zaslišala napev iz svojih kosti. Ne, ne zato, ker bi moje kosti šele tedaj prvič zapele, ampak zato, ker sem jih bila jaz tedaj prvič sposobna slišati. V času, ki sem ga preživela v njeni družbi, me je namreč Temna Boginja, mati Preobrazbe in varuhinja Podzemlja, naučila sTišati slišno in sLišati neslišno.

Stišati slišno? Prvič v življenju utišati konstantni tok sicer dobronamernih nasvetov in navodil od zunaj, ki nas pelje po avtocesti življenja tako, kot se za avtocesto spodobi: ravno in hitro. Umakniti se od tega toka zunanjih glasov, ki smo mu bili naučeni brezkompromisno zaupati in slediti in se niti vprašati ne, ali je to zares vse, kar je.

In slišati neslišno! Spoznati, da je neslišno v resnici zelo resnično. Morda tudi edino resnično – za nas, za ta čas.

Poslušati, kako zgovorna je v resnici tišina, je velik preobrat za vse, ki smo bili naučeni odgovore iskati zgolj zunaj sebe. V knjigah, v šolah, pri ljudeh, ki so v življenju več videli in slišali in doživeli. In vse od naštetega je krasno, ne me narobe razumeti. Pri nas doma ogromno časa preživimo za knjigami, saj imava oba s sinom lačen um z velikim apetitom za branje, raziskovanje in učenje. In ali ni čudovito se učiti in hvaležno sprejemati modrost tistih, ki so že videli in slišali in doživeli, kar nas mami? Absolutno je … če le ta zunanji glas ni vse, kar poznamo. In vse, čemur zaupamo.

Nič ni narobe, če prisluhnemo resnicam drugih ljudi – sporno pa je, ko to počnemo na račun naše lastne resnice. Nič ni narobe, če cenimo glas sočloveka – sporno pa je, če ob tem tajimo svojega. Nič ni narobe, če sledimo – dokler se zavedamo, da imamo v sebi zvezdo severnico, ki nam vedno kaže pot tja, kamor smo namenjeni … samo ozreti se moramo. Se obrniti navznoter. Prisluhniti tišini. In ji začeti zaupati.

Kakšen blagoslov, da imamo na izbiro toliko glasov, ki jih lahko poslušamo. Ja. In. Hkrati. Je naše, da razvijemo uho za tišino. Iz katere se izvije tisti notranji glasek. Intuicija, kot mu nekateri pravijo.

In. To se pravi zaobjemamo.

Ne ampak. Nič več ampak. Ne ločujemo več. Doslej morda smo. Sedaj pa je zemlja rodna in godna tudi za žensko modrost, ki tiči v zaobjemanju tega, kar je. Tega in tega. Vsega.

*

Če se želiš naučiti poslušati tišino, ti lahko pri tem pomaga Orakelj Temne boginje, na katerega se lahko naročiš na tamaraattha@gmail.com.