Marec je dobil ime po bogu vojne, patriotizma in junaštva, Marsu, oziroma Martiusu, kot so ga imenovali v Starem Rimu. Za Rimljane je bil to najpomembnejši bog, zato je bil prvi mesec rimskega koledarja posvečen njemu. O, ja, marec je bil za rimljane prvi mesec v letu, saj so začeli lepo na začtku: s transformacijo, preporodom in novim začetkom. Svežina!

Staro slovensko ime za marec je sušec, povezano pa je s časom, ko zemlja pije snežnico, se začne sušiti in pripravljati na novo pomladno rast. Hrvaško ime za marec je ožujak, razvilo se je iz zgodnjih oblik lažljivac, lažljivko, katerih osnova je koren”laž”, kar spominja na poljske łżykwiat, łżekwiat in łudzikwiat, ki nakazujejo, da marčevsko vreme “laže cvetlicam”, zato, da bi čimprej pokukale iz zemlje. Kot sem že omenila nekaj zapisov tega, me zgodnje pomladno vreme, v katerega sem bila tudi rojena, spominja na božansko babnico Cailleach, ki nas uči potrpežljivosti in vzdržnosti, ko se naša energija počasi dviguje, zemlja pa segreva. Povezava do zapisa o Cailleach je tukaj.

Sveta Hildegarda iz Bigna pravi, da ima v ljudskem izročilu marec poseben pomen, saj so sedaj zelo pomembne stare navade preganjanja zime. Pozimi se življenje dogaja predvsem navznoter, potrebujemo veliko počitka in svete pavze. Marca pa se začne to konkretno spreminjati. Odkar nas prvo pravo pomladansko sonce – ki smo ga bili letos deležni zelo, zelo zgodaj – prvič požgečka, gravitiramo navzven in vse bolj nas vleče gozd, vrt, park, morje, druženje z ljudmi, foteljček ob kaminu s kaminom vred pa počiva. Ja, če smo se celo zimo radi greli ob pečki in se zanašali na nek zunanji vir toplote, sedaj začnemo nalagati na svoj notranji ogenj.

Marec je mesec, ko krepimo svoj notranji ogenj, narava nam je tu zrcalo, saj je energija sonca iz dneva v dan bolj prodorna. Dan je 1. marca dolg 11:08 ur, 31. marca pa 12:46 ur, kar pomeni, da v celem mesecu pridobimo 1 uro in 28 minut svetlobe. S svetlobo se dviguje tudi raven naše energije.

Če smo imeli pozimi energije komaj dovolj za skrb zase, navznoter in navzven, začnemo sedaj prekipevati z energijo. Opazimo, da gremo lahko spat kasneje, ali da lahko vstanemo prej, kot smo bili tega vajeni pozimi, pa nismo utrujeni. Telo rabi več gibanja in lažjo hrano, ker vedno večji del energije dobi od sonca. Ritem se spremeni. Pospeši. Kajti vsak dan, ko gremo ven, opazimo nekaj novega; popke na tem drevesu, kjer jih še včeraj ni bilo; cvetove vijolic, kjer so bili še včeraj samo listi; nov vokal v starem zborčku pernatih prijateljev.

Po naših žilah z vsakim novim dnem teče več pomladi. Zbudijo se hormončki. In sokovi. In tista resnica, da je preživeti čimveč časa zunaj, v naravi, najpomembnejša stvar, ki jo moramo poleg dihanja narediti danes, postane še bolj resnična.

Se strinjaš?

Že čutiš plimo pomladi v krvi?

Kaj se je od včeraj do danes spremenilo navzen? Pa navznoter?

En lep marčevski pozdrav, Tamara

Mimogrede … Orakelj Temne boginje je na voljo tu. Moja knjiga pa tu.