Z disciplino sem bila vedno bolj tako-tako.

No, prav: obupna sem bila.

Moja narava je fluidna in če bi lahko, bi vsak dan ves dan izključno na podlagi trenutnega navdiha lahkotno letala sem in tja in prehajala iz ene izrazne oblike v drugo … in nazaj. Kar nekaj takšnih let mi je bilo dano živeti, hvala lepa! Vse odkar sem se deset let tega rešila »okov« sistema, diplomirala, kupila enosmerno vozovnico za v Indijo in tam doživela prebujanje v žensko esenco, sem živela v flow-u. Kot reka sem drla naprej, naprej, in nič me ni moglo ustaviti, da ne bi prišla do svojega morja – ne glede na to, kaj je to morje tedaj bilo. In dejstvo, da moj Svarun še ni bil šoloobvezen, je bila dodatna voda na moj mlin, ali pač v mojo strugo … do lanskega septembra.

Ne vem natanko, kdaj sem se začela zavedati dejstva, da si želim Svaruna šolati doma, ampak zdi se mi, da je kocka v meni padla že davno tega, morda celo prej, kot bi lahko konceptualno doumela, saj gre za eno tistih stvari, za katere enostavno čutim, da je »prav tako« … zame in za mojega otroka, se ve; niti slučajno ne pravim, da je moj prav omnipotenten.

In tako je Svarun jeseni ostal doma (pri čemer je bila korona še dodatna brca, ki me je usmerila na pot intuicije; hvala) … in woooow, kakšna pustolovščina je za nama in pred nama!

Kakšna?

Takšna, da se lahko šele po pol leta šolanja na domu usedem pred računalnik in medtem ko moj sin za isto mizo rešuje naloge iz delovnega zvezka, kaj zapišem – dejstvo, da pri tem vsaj vsake tri minute rabi, da mu preberem kakšno navodilo, je seveda vzeto v zakup. Doslej je bilo toliko dela s “kako”, da do “kaj” še prišla nisva. Če je “kaj” cilj, je “kako” pot, in pot me je od začetka šolskega leta vodila navznoter in navzdol, kjer sem morala sneti rožnata očala in stvari videti točno takšne, kakršne so. Stvari, kot je najin odnos. In pa moj odnos do discipline in do hierarhije, ki je poleg discipline še en koncept, ob omembi katerega sem se pred septembrom kar stresla od odpora.

Težko je bilo vzljubiti disciplino, ampak da jo moram, mi je postalo jasno nekega večera nedolgo tega, ko sem začela z gledanjem Igre prestolov.

Lepo udobno sem se namestila na kavč, izdihnila ves dan in si rekla: “Okej, sedaj pa še eno Igro prestolov, pa grem spat.”

In ko sem en del pogledala, sem si rekla: “Okej, sedaj pa samo še eno Igro prestolov, pa grem res spat.”

In ko sem tudi drugi del pogledala, sem si rekla: “Zdaj pa res ne morem spat, ker me preveč zanima, kaj se bo zgodilo z Nedom Starkom. Samo še en del, pa konec.”

Konca seveda ni in ni hotelo biti, saj če smo vse svoje dosedanje življenje preživeli po principu “kamor je šel bik, naj gre še štrik”, oziroma “eden ni nobeden”, si bomo težko kar naenkrat postavili mejo. Težko, a ne nemogoče. Nemogoče, če mislimo, da se s tem za kaj prikrajšamo, ja. Mogoče, če vemo, da s tem zgolj lepo nežno skrbimo zase.

Disciplina, kaj?

Ta koncept, za katerega sem se tako bala, da me bo vpregel v okove in mi odvzel svobodo, se je izkazal za čisto nekaj drugega, kar niti ni nenavadno, če pogledamo etimologijo besede “disciplina”. Etimologija je veda, ki nam pove, od kod beseda izvira in kaj je bil njen prvotni pomen in ker so besede, ki jih govorimo, v resnici uroki, je dobro vedeti, kaj sploh čaramo v svet, ne?

Slovenski etimološki slovar Marka Snoja pravi, da je disciplina privzeta iz nemške besede Disziplin, ki je privzeta iz latinske besede disciplina, kar pomeni “nauk, učni predmet, vzgoja” in ki je izpeljanka iz latinske besede za “učenec”, discipulus. Snoj nadalje pravi, da je “današnji pomen “podrejanje predpisom” temelji predvsem na zvezi disciplina militaris “vojaško urjenje, vojaška vzgoja”, saj je podrejanje predpisom eden temeljnih ciljev vojaške vzgoje.” (1997: 92)

Poleg tega pa me disciplina – seveda šele odkar sem snela črna očala in sem si nanjo dovolila pogledati z druge plati – vedno spomni na angleško besedo “disciple”, kar pomeni “učenec, privrženec, sledilec”.

In veš kaj?

To meni čisto štima! Rada se učim, rada se predam in rada sledim.

In kaj je tisto, čemur sledim v primeru discipline?

Življenje, seveda. Njegovim ritmom. In naukom. In muham, seveda.

Z disciplino (p)ostajam učenka življenja.

*

Če rad/a prebiraš moje zapise, te povabim, da jih še veliko več najdeš v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ter tako pripomoreš k temu, da jih lahko še naprej pišem! Knjigo lahko naročiš na tej povezavi. Hvala iz srca!