Smo v obdobju ribic in zmajev. Pred dvema dnevoma, 18.2., se je sonce premaknilo v znamenje ribic, dan pred tem pa je bila pepelnična sreda, na katero kristjani začnejo svoj 40-dnevni post do Velike noči – pogani pa postanemo še bolj dojemljivi za čiščenje na vseh ravneh obstoja. V teh štiridesetih dneh smo še posebej podprti, da se povežemo s svojim zmajem: s tistim polnokrvnim, naravno-nadnaravnim delom nas, ki se ga v sodobnem življenju vsaj po mojem čisto premalo zavedamo. Ta del so naše korenine, kot tak pa je povezan s vsem, kar je primarno in torej globoko ugnezdeno. In ker nas ribe tudi spodbujajo h globinam, me je kombinacija obeh zelo jasno nagovorila, naj spregovorim o nečem, kar raziskujem zadnjih nekaj mesecev. O naših primarnih, individualnih potrebah.

Šele lani, v Kristusovih letih, ko simbolično umremo, da se lahko ponovno rodimo in služimo viziji, mnogo večji od nas, sem se pričela zavedati nečesa, kar je vse dotlej dodobra krojilo moje življenje. In sebi in še peščici svojih zaupnikov sem naposled le priznala: »No, torej … jaz čutim, kar čutijo drugi. Brez, da mi povejo, vem. In še posebej se zavedam tistih stvari, ki jim jih je težko čutiti.«

To mi je šlo le s težavo z jezika, saj mi je zvenelo preveč hu-hu, da bi mi bilo še udobno – kljub temu, da so meni načeloma stvari, ki so hu-hu, čisto udobne in prijetne. Poleg tega se mi še sanjalo ni, da imajo te moje sposobnosti diagnozo in definicijo … in ja, kot si morda že razbrala, govorim o empatiji.

Mogoče se zdi čudno, da se nikoli prej nisem poglobila v empate in narcise, ko pa o njih zadnja leta še vrabci na strehah čivkajo, ampak razlog je ravno v tem: bum me odvrača. Oziroma me odvrača tisto, kar neizogibno pride z njim, to pa je zloraba konceptov, ko zaidejo v roke in iz rok v usta ne-varnih ljudi. Zdravo življenje. Love & light. Dvigujemo vibracijo. Empati in narcisi. Pri vseh teh gre za zelo površinske generalizacije, ki ne samo, da nam ne koristijo, ampak dobesedno ranijo naš primarni občutek za prav: za polnost in polnokrvnost; za celovitost in življenje.

Če se ustavimo pri zdravem življenju … Mislim, kaj sploh je »zdravo življenje«? In kako si lahko nekdo, ki ni živel v koži čisto vseh, predstavlja, da lahko govori o nečem, kar je dobro in zdravo za čisto vse? No. Na to lahko kar sama odgovorim. In čutim, da je čas in prostor za malo moje ponižnosti in za opravičilo, kajti tudi jaz sem si nekoč še vsa zelena predstavljala, da lahko drugim solim pamet o tem, kaj je zanje dobro in kaj ne: se opravičujem. Takrat si tega ne bi nikoli priznala, ampak kar sem počela, je, da sem zaobšla svoje rane in iskala bližnjice do sprejemanja sebe: »Če namesto tega, kar si moja mesena živalca (kot imenujem telo) zares želi, pojem tisto, kar mislim, da je zdravo ali dobro zame, se bom lažje sprejela in torej imela rada.« Ta pristop se mi je seveda krepko sfižil, kajti kot sem šele mnogo pozneje ugotovila, pot do zdravja ne vodi okrog mojih ran, marveč skoznje. Skozi blato do kolen. In skozi tako temno temo, da ne veš več, kje se ti končaš in tema začne. Zdravo življenje je tako širok pojem, da ga nikoli ne bi mogli stlačiti na tistih nekaj polic, ki so v običajni trgovini namenjene »zdravi prehrani«, do njega pa ne pridem tako, da sledim knjigi ali sto njim, ki so jih napisali ljudje, ki niso jaz, ampak tako, da sledim telesni žverci in njenemu ali njegovemu občutku za prav; da se zmotim in si to priznam in se tega ne sramujem; in da vedno, večno, vsakodnevno iščem pot, ki najbolj prava za nas.

Pred dvema mesecema je bilo zame najbolj prav, da terapevtki, s katero delam, povem za svoje čutenje čustev drugih ljudi, nakar mi je odvrnila: »Veš, večina žensk, ki se obrnejo name, je zelo senzibilnih. Kar je pa skupno vsem, je to, da je čisto vsaka izmed njih prepričana, da je z njo nekaj hudo narobe.«

Ko sem to zaslišala, mi je v glavi zacingljalo: »Me ne čudi!«

Darilo v preobleki prekletstva? Takšnih je večina naših senc, torej stvari, ki jih potlačimo, ker mislimo, da niso vredne ljubezni. Sam Jung, utemeljitelj termina »senca«, je menil, da je 95% senc čisto zlato. In tako se tam spodaj, v Podzemlju z ostalimi sencami, pri vseh nas, ki smo vse življenje poslušali, da smo preveč občutljivi, nedvomno znajde tudi ta občutljivost. Ker je bolj izražena ali dodelana, jo zunanji svet označi za »preveč«, kar je šlo vsaj meni že kot otroku zelo na živce, poleg tega pa se počutimo, kot da z nami nekaj ni v redu in da moramo postati drugačni, če si želimo biti sprejeti. Na ta način svoj veliki dar, svojo občutljivost, zatremo. Do neke mere; popolnoma seveda ne gre. In za nekaj časa: dokler ne ugotovimo, da je ta občutljivost izjemno orodje, s katerim se moramo naučiti delati.

Meni, ki se rada igram z besedami, je denimo pomagalo, da sem tiste opazke, ki mi niso pomagale, malo premetala, malo parafrazirala. In se vprašala: “Kaj pa, če nisem “preveč občutljiva”, ampak imam zgolj drugačne potrebe? Kaj, če nisem “preveč”, ampak so moje potrebe samo – individualne, tako kot od vseh?”

Clarissa Pinkola Estes v svoji čudoviti knjigi The Joyous Body: Myths and Stories of the Wise Woman Archetype pravi, da ima vsako telo posebne potrebe, čisto vsako. Ko slišimo “posebne potrebe”, najbrž najprej pomislimo na invalidna ali bolna ali poškodovana ali šibka telesa, ampak dr. Estes pravi, da so vsa telesa posebna že zato, ker so vsa telesa unikatna. Te posebne, oziroma individualne potrebe pa se ne zaključijo pri našem telesu, pri naši žverci, ampak se nadaljujejo na vse ravni obstoja … ki imajo tudi svoje čudovite individualne potrebe. Nič več “preveč”, kajti dokler je “preveč”, je primerjava.

In tako potem počasi, po vsem življenju, ko smo mislili, da je z nami nekaj hudo narobe, pridemo do točke, ko svojo senzibilnost vzamemo za darilo, tako kot je bilo namenjeno. Da se pa to lahko zgodi, se moramo začeti zavedati sebe, svoje individualnosti. Ker nam, občutljivčkom, običajno nič ne uide, so meje med nami in drugimi ljudmi velikokrat zabrisane, zaradi česar se moramo naučiti dobro zavedati sebe in svojih potreb ter poskrbeti zanje še preden bi poskrbeli za ves svet. Naučiti se moramo svoje individualne potrebe sprejeti brez sodb, da smo leni ali asocialni ali nesramni ali dlakocepski … ali pač preveč občutljivi. Ker – kaj pa, če smo namesto »preveč« občutljivi »ravno prav«, da lahko najbolje služimo sebi in tistemu, čemur želimo v svetu služiti?  

Kaj je tisto, kar te podpira, da se lahko sprejmeš ne kljub vsemu, ampak ravno zaradi vsega, kar si?

In kaj je tisto, kar lahko narediš, da vse svoje individualne potrebe kar najbolje zadovoljiš?  

Tamara