Balzamična luna

Tiste, ki že nekaj časa vztrajate v moji fb skupini Sestrstvo, se boste morda spomnile mojih premnogih spodletelih poskusov, da z vami vztrajno in disciplinirano delim, kako živeti v skladu z luno. “Spodletelih” pravim, kajti vsakič, ko sem v tej smeri poskušala do sedaj, sem imela v glavi zelo jasno vizijo o tem, kako (in predvsem kako pogosto) bi moje deljenje moralo potekati … in ko to, kar bi moralo biti, ni bilo združljivo s tem, kar je bilo, se je moj notranji perfekcionist odločil, da sem neuspešna. In vsakič, ko sem se poskusila prisiliti in malo ustrojiti, se je uprlo vse moje telo, kot tudi to, kar sicer obožujem – v tem primeru pisati o luni.

Trenutno sem z dragimi sestrami iz Reda modre vrtnice /Order of the blue rose na potovanju, kjer nam je bilo naročeno, naj vsaj v tem luninem ciklu spustimo tisto večno popravljanje in aktivno zdravljenje sebe in namesto tega zares začutimo to, kar je in smo – brez, da bi nemudoma zatem pomislila na vse, kar bi moralo in morale biti. In glej ga zlomka … ko plešeš z življenjem, ko plešeš s tem, kar je, se rodi VSE. In danes sem začutila, da bi z vami podelila naslednje:

Danes ob 5:55 se je začela zadnja od osmih luninih men, ki ji pravimo BALZAMIČNA LUNA. Ta lunina mena se zgodi 10,5 dni po polni luni in traja približno 3,5 dni – vse do prazne Lune, ki bo 11.2. ob 20:06.

Balzam je nekaj, kar bogati in paše in pomirja – in tako je tudi z balzamično luno, ki nas nagovarja, naj ustavimo konje, se umirimo in ozremo po preteklem luninem ciklu. Sedaj je čas, da spustimo: in to spuščanje in predaja mene že vrsto let nepopisno navdihujeta in hkrati izzivata. Če začutiš, je sedaj čas, da najdeš kak suh kotiček rumenele zimske trave ali sveženj odpadlega listja ali z mahom prekritega naročja mame Zemlje, se na trebuh uležeš na tla in prisluškuješ, katerim starim zaobljubam si še vedno zvesta, katere stare zgodbe še vedno živiš in katera stara prepričanja še vedno izigravaš. Lahko jih zapišeš na list papirja in zažgeš ali izšepetaš reki ali spustiš, da enostavno odtečejo iz maternice, kjer so nastale in kjer živijo. Jaz rada vedno pokleknem pred vsem, kar spuščam, vse odkar sem slišala zgodbo o gospe, ki poklekne pred svojimi smetmi, preden jih vrže v smetnjak: grem na kolena in sklonim glabo in se spomnim svoje ponižnosti.

📷 Attempted Artist

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s