Kaj podarjaš letos?

Vsaka od nas ima znotraj matricida, ki ga človeštvo izvaja nad svojo Materjo Naravo vsaj en “sore spot”. To je tisto nekaj, kar te tako boli, da v tebi kar gori. Bodisi je to dejstvo, da uničujemo deževne gozdove, bodisi masovna proizvodnja živali za zakol, ki živijo v nemogočih pogojih, bodisi plastika, v kateri se vse bolj dušimo. Kar dela človek z Naravo je ogledalo tega, kar dela človek zadnjih nekaj tisoč let z žensko, ki je njegova Mama in Žena in Sestra. In stvari, ki nas bolijo, je lahko milijon. Bolijo … ali pač jezijo … in to do te mere, da lahko vstanemo in rečemo:

“Dovolj, ne boste več sejali smrti in se igrali, da ste gospodarji vsega, kar vam od začetka časa nudi dom in objem in ljubezen.”

Moj največji “sore spot” je definitivno brezbrižnost, zaradi katere smo v zadnjih dveh stoletjih prinesli več uničenja naši mami, naši ljubi Gaji, kot vsa tisočletja pred tem. Kot Mamo me jezi, da ne vem, kako bo živel moj sin in vsi naši otroci, od katerih smo si ta planet izposodili. Kot Žensko me jezi, da je moške, ki mislijo, da držijo vse niti v rokah, v svojem igranju gospodarja sveta, globoko zaneslo. Kot Svečenica pa svojo jezo sprejmem in sedim z njo in ji dovolim, da se njen ogenj transformira v nekaj … konstruktivnega.

Prihaja december. Pred tem pa še zloglasni Črni petek. In ob vseh teh dobrih možeh, ki nas navdihujejo, da podarjamo, nas zlahka zanese … da tudi, če smo prej vedele, sedaj pozabimo … da vse STVARI (s katerimi je moderni človek tako obseden) … potem, ko jih odrabimo ali se jih naveličamo ali jih uničimo, nekam grejo.

Ne. Ne bom se pretvarjala, da sem pri fiziki v srednji šoli kaj dosti poslušala, ampak nekaj pa vem. Nekaj, česar me ni naučil profesor Magajna, ampak življenje: nekaj ne gre nikoli v nič; lahko spremeni izrazno obliko, ampak v nič ne gre. To mi je postalo še kako jasno letos, ko sem se lotila umetnosti pospravljanja z Marie Kondo … in naletela na milijoooooon stvari, s katerimi ne vem, kam bi.

Prihaja december.

Kaj podarjaš letos?

Dajmo letos z decembrom ne naredit še več smeti.

Dajmo namesto korporacij, ki uničujejo svet naših otrok, tokrat podpreti … ljudi … mhm, točno tiste ljudi, s katerimi se sedaj naj ne bi družili.

Kdo jih bo podprl, če ne mi?

* Jaz vam lahko ponudim mojo KNJIGO in bakine CEKARJE.

Moj knjižni prvenec Attha: Prebujanje v žensko esenco je izšel lani avgusta, in je poln zgodbic in namigov o tem, kako uzreti, sprejeti in zaživeti tisto žensko, ki živi v nas.

Bakini cekarji pa so bili spleteni v Medžimurju, od koder prihaja moja mama, iz lokalnega koruznega ličja, in s strani moje bake Mice, njene sestrične Nade in prijateljice Katice.

Ko podpremo žensko kreativnost, podpremo tako žensko, kot tudi kreativnost v svetu in nas samih. In ko enkrat mojo knjigo odrabite, jo lahko podarite naprej … ali pa iz listov izdelate paprinata latalca ali snežinke. In ko enkrat odrabite bakine cekarje, ker so se strgali ročaji, jih lahko še vedno imate kot košare za shranjevanje … ki jih v jeseni življenja tudi lepo skompostirate. In krog življenja je sklenjen.

Več o moji knjigi lahko preberete na tem linku, več o cekarjih pa tule. V prihodnjih dneh objavim še več fotografij cekarjev, ki so na voljo. ❤

Imejte čudovit dan,

Tamara

Mimogrede, se vidimo jutri ob 18:30 na BREZ CENZURE?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s