Danes me je malo pred štiro zjutraj zbudila pesem. Sicer sem nameravala zaspati nazaj, ampak ker je bila vztrajna, sem se narejeno nergavo namuznila, zagodla “Better be worth it.” in jo izpisala.
To je ta pesem
ŠE SREČA
Baje, da je sreča precenjena.
Zadnjič sem se s prijateljico pogovarjala,
k čemu sploh stremimo
in kaj je smisel vseh
izboljšav in nadgraditev,
ki jih nekje okrog tridesetega,
morda petintridesetega,
tako predano in rigorozno
in včasih naravnost nervozno
uvajamo v svoja življenja,
pa sem rekla, da si želimo biti srečni,
pa je rekla, da ji je terapevtka povedala,
da je sreča precenjena, ker –
kaj sploh pomeni biti srečen?
Zakaj sploh počnemo,
karkoli počnemo
v udobno urejenih, s slikami okrašenih
pisarnah ljudi,
ki so nas v nasprotju z vsemi dosedanjimi izkušnjami
pripravljeni samo poslušati
in nas ne popravljajo,
kot da je z nami očitno nekaj narobe?
Zadnje čase se mi zgodi,
da se sredi največjih skrbi
ustavim,
stopim korak nazaj
in iz tistega zornega kota razgledam nad svojim življenjem.
In prav vsakič, brez izjeme, pomislim:
»Srečna sem, resnično srečna.«
In, mimogrede, to se lahko zgodi
med solzami ali smehom –
v bistvu redkokdaj med smehom –
ali še najpogosteje med lupljenjem
oranžne buče
za oranžno juho
za oranžno večerjo.
Ta preblisk se lahko zgodi
med kupi umazanega perila,
ki čakajo na sveženj moje pozornosti,
ali ko stopam preko šare,
ki sem jo vrgla iz omare
z namenom,
da jo sortiram in organiziram,
pa se je vmes zgodilo življenje.
Ta preblisk se lahko zgodi
v najtemnejših krogih podzemlja
ali na vrhu hriba,
na katerem bi lahko prisegla,
da sem se pravkar dotaknila sonca.
Ta preblisk se lahko zgodi
v najnenavadnejših okoliščinah,
takšnih, ki jih patriarhalni um
nikakor ne bi označil za »podporne«,
oziroma popolne,
ki so v resnici edine,
ki jih je pripravljen sprejeti.
V svetu, kjer vse pride v paru,
smo med črno in belo postavili »ali«,
a bi v resnici moral stati »in«.
Dokler stvari označujemo za črne ali bele,
se nam bo sreča zdela precenjena,
kajti njo najdemo v sivini sredine.
V ravnovesju med tem in onim.
V včasih dolgočasni vztrajnosti,
potem ko popusti vznemirjenje začetka.
V včasih duhamorni rutini,
ki jo večkrat po krivem obtožimo,
da nas ropa spontanosti,
ampak nas nanjo v resnici pripravlja,
kajti ne glede na to, kako se organiziramo,
ima življenje vedno zadnjo besedo
in ko se življenje zgodi izven našega urnika,
rabimo spontanost.
Čas je, da se vrnemo k Materi.
Čas je, da se vrnemo k Materi,
ki med črno in belo postavi »in«
in se zaveda, da sreča ni izobilje
tistega, kar favoriziramo,
marveč objem, dovolj širok za oboje –
za vse
in še za nasprotje vsega.
V njem nas žalost že podre,
a nas ne požre;
in v njem nas radost že podpre,
a nas ne naredi slepe za vse.
Čas je, da se vrnemo k Materi –
v njej živi spomin na rajski vrt,
kjer utrgamo jabolko spoznanja
in zato še nismo izgnane,
marveč se zavemo,
da smo poslane,
da v svetu med črno in belo
postavimo »in«
… in sčasoma tudi enačaj.
Iz raja nismo izgnane,
marveč se zavemo,
da smo poslane,
da uživamo v sadovih polnosti, ne popolnosti,
polnokrvnosti, ne polkrvnosti,
tega in onega, tako kot je bilo namenjeno,
in se nekje na sredini ustavimo,
stopimo korak nazaj in razgledamo
ter nikoli več ne podvomimo v to,
da tiste črne lise
v tapiseriji našega življenja
nimajo kaj početi –
zaradi njih vendar
belih in zlatih in srebrnih
ni več moč prezreti.
Baje, da je sreča precenjena.
In še sreča, da ne verjamemo vsemu,
kar nam postrežejo,
ker smo dovolj pogumne,
da se podamo na pot spoznanja.
Še sreča,
da se vračamo k Materi, ki pravi:
»Če bi vedela, kdo ti stoji ob strani,
te ne bi bilo nikoli več strah.«
Dokler smo za srečo samo hrepenele,
smo si svoje življenje predstavljale
točno tako.
Zdaj smo tu.
To je to.
Sedaj sreče ne iščemo več
in pustimo raje, da nas najde.
attha 