Danes nimam besed. Dež jih je spral. Naj bo tako. So dnevi, ko bolj govorimo in torej dajemo besede in so dnevi, ko jih bolj sprejemamo, bolj poslušamo, bolj srkamo. Človeško bitje vedno stremi k ravnovesju. In jaz ne posegam več vmes, tako kot sem to počela včasih.

Ko sem bila še Punčka (v ženskem telesu), sem poznala samo ekstreme: pisati, govoriti, dajati vse dokler se ne izpraznim … in potem se umakniti, skriti, utihniti, dokler ne pridem spet k sebi. Amplitude so bile zelo velike. Toda zdaj … zdaj mi je sivina sredine kar prirasla k srcu. Tu sem, čeprav nimam veliko povedati. Bom pa rekla: “Mmmmm, tale! Hvala, draga Romana Ercegović, za čudovito poezijo.”

POKLON MATERAM

Poklon materam in pramateram

Vsem našim materam in pramateram,

ki niso vedele, kar me vemo.

Ki niso vedele,

da njihovo telo pripada njim,

ki niso vedele,

da lahko čutijo,

da so lahko slišane

v svoji mehkobi,

da so lahko spoštovane

v svoji bolečini,

da so lahko čaščene

kot ženske,

ne le zaradi svoje lepote,

ampak zaradi svoje ljubezni,

zaradi svoje modrosti,

ki niso vedele,

da je ljubljenje božanski dar zanje,

ne dolžnost,

da niso tukaj zaradi svojega služenja,

ampak zaradi svoje radosti.

Vsem materam in pramateram,

ki jih je prekrila grenkoba

ker so mislile, da tako mora biti,

in se obdale z oklepi

trdote, strogosti, togosti, pohlevnosti,

samo da ne bi čutile.

Jokamo namesto vas,

vse solze,

ki ste jih ve požrle.

Besnimo

vse jeze,

ki ste jih skrile vase,

z narejenim

žalostnim nasmehom na obrazu.

Snemamo

navlake všečnosti,

s katerimi ste se odele,

da bi lahko preživele.

Mehčamo

otrdela srca,

ki jih nihče ni držal v svojih dlaneh

in jih nežno ljubkoval.

Kako bi nam zmogle zmeraj biti naročje ljubezni,

ko so bile vaše kosti prežete s strahom in sramom

vaših mater in vaših pramater?

Kako bi nam znale reči:

»Bodi takšna reka,

kakršna si želiš biti!«

če same niste znale svobodno teči?

Za nas in za vas

razpiramo krila,

ki ste nam jih rezale,

da bi nas zadržale v varnih zavetjih,

katerih si same niste upale zapustiti.

In hodimo po poteh,

pred katerimi ste nas svarile,

ki jih niste razumele,

da bi nam

nekega dne vendarle priznale,

da smo imele prav,

ker smo si upale poseči po sreči,

in postaviti svoje srcena oltar,

na katerem ste ve

častile druge bogove.

Me smo izbrale sebe,

tudi v vašem imenu,

in vse tiste svobode,

ki si jih ve niste znale vzeti.

Zaradi vaše prehojene poti,

vaše ljubezni,

smo lahko stopile naprej,

korak globlje vase.

Me smo odgovor

na vaše skrivne molitve

za boljše čase.

Največji dar,

ki vam ga lahko damo v zahvalo,

je zvestoba sebi.

V globokem, globokem sočutju,

do nas vseh,

do nas v vas,

in vas v nas,

poljubljamo zemljo,

ki nas je vse ves ta čas objemala,

in vabila,

da postanemo,

kar v resnici smo,

da se spomnimo

radosti naših maternic,

da zaplešemo skupaj,

s solzami,

biserno roso očiščenja,

zacelimo rane stoletij,

se jim poklonimo,

in z magijo Ljubezni,

ljubeče

prepojimo svet.

Kaj je #poezijamedižija? No, “medižija” je prastar istrski izraz, ki se ga na mojem koncu Slovenije še lahko kdaj pa kdaj sliši. Izhaja iz italijanščine in pomeni “zdravilo” in razlog, da sem ga tukaj sparila s “poezijo” je v tem, da zame POEZIJA JE ZDRAVILO: najprej pozdravi tistega, ki piše, ker mu drži prostor, da se lahko izrazi in sliši, potem pa pozdravi še tistega, ki bere, ker v besedah najde sebe. In ko sta ozdravljena oba, lahko držita prostor še za svet.

#poezijamedižija je mehka in nežna namera, da vsak oktobrski dan preberemo eno pesem – in jo potem delimo s svojimi ljudmi. Jaz bom avtorske in neavtorske pesmi, ki me prebujajo in negujejo in pobožajo in ljubkujejo ves oktober delila na svojih socialnih omrežjih. Se mi pridružiš?