Zadnjih nekaj mesecev in pravzaprav vse odkar vem zase, me zanima, kaj je bilo prej. Mogoče zato, ker vem, da nas je vse, kar je bilo, pripravilo na vse, kar je in da nas vse, kar je, pripravlja na vse, kar bo. Kakorkoli, obred prehoda iz Punčke v Mamo me je lani spodbudil, da se za informacijami ne več obsesivno oziram navzven, temveč se zanašam na modrosti, ki živijo v meni. Modrosti, ki so se alkimizirale iz mojih ran … in tudi tiste, ki niso nujno moje, ampak del moje zapuščine: glasovi tistih, ki so prišli pred mano, glasovi mojih prednikov in prednic.

Koliko ljubezni je bilo potrebne, da smo sedaj tukaj? Toliko ljubezni je sedaj v nas, nekje v nas. In jaz jo iščem in ji prisluškujem.

To pesem sem napisala, ko sem bila nazadnje v Međimurju pri moji baki Mici.

Opazujem, kaj v meni živi

in kaj hranim

že vse svoje žive dni.

Nanašam se na stvari,

ki so del moje krvi,

ki po mojih žilah tečejo,

pa nihče za to ne ve.

Čas je, da se

z njimi soočim,

da se odločim,

kaj vzamem in kaj spustim.

Temperament?

Vzamem.

Zmožnost izražanja?

Vsekakor.

Prepričanje, da moram

po tujih merilih živeti,

če si želim uspeti,

in zato medtem trpeti?

Ni moje, spustim.

In tiste stvari,

ki jih spustim,

ne ignoriram.

Ne, ne.

Ne zaprem jih v omaro,

kamor zmečem staro šaro.

Vzamem jih v dlani,

jih z radovednostjo uzrem

in jih gledam,

dokler ne zaboli.

In potem jih gledam še tri dni.

En dan za življenje,

drugi dan za smrt,

tretji dan za preporod.

In v tem krogu življenja

se začno stvari spreminjati.

Transformirajo se v tisto,

kar lahko podpre

mene in na splošno vse.

Tako jaz zdravim.

Tako, da polnokrvno živim:

vse, kar je moje, živim,

ob tistem, kar ni, pa bdim,

in s tem v smrt pospremim.

Kaj je #poezijamedižija? No, “medižija” je prastar istrski izraz, ki se ga na mojem koncu Slovenije še lahko kdaj pa kdaj sliši. Izhaja iz italijanščine in pomeni “zdravilo” in razlog, da sem ga tukaj sparila s “poezijo” je v tem, da zame POEZIJA JE ZDRAVILO: najprej pozdravi tistega, ki piše, ker mu drži prostor, da se lahko izrazi in sliši, potem pa pozdravi še tistega, ki bere, ker v besedah najde sebe. In ko sta ozdravljena oba, lahko držita prostor še za svet.

#poezijamedižija je mehka in nežna namera, da vsak oktobrski dan preberemo eno pesem – in jo potem delimo s svojimi ljudmi. Jaz bom avtorske in neavtorske pesmi, ki me prebujajo in negujejo in pobožajo in ljubkujejo ves oktober delila na svojih socialnih omrežjih. Se mi pridružiš?