Kako bogata jesen. Navznoter in navzven.

Sedaj, ko vztrajno potujemo proti temni polovici leta, ki se začne ob mejniku konec oktobra, na površje prihajajo tudi mnoga čustva, ki se jih morda v letečem poletju nismo niti zavedali. No, sedaj pred njimi ne moremo več bežati. Nimamo kam. Kajti pred zimo je treba spustiti vse, kar nam ne služi več … ali pa si morda želimo pozimi, ko je izvir najbolj skop, hraniti tudi tisto zamero ali obžalovanje ali sram, ki nas razjeda? Ne. Ne, ne.

Na eno od stvari, s katerimi se moram jaz sedaj soočiti, me je spomnila spodnja pesem Andreja Blatnika …

Prihajanje

Nič se ne boj, mama. Ne bom ti vzel veliko časa. Seveda bo bolelo. Ampak bo minilo. In vesela boš, ko bo mimo. Ne boš pozabila. Če ne bi bolelo, mogoče bi. Bolečine se vtisne. Tudi mene boli, če ne veš. Tudi jaz se bojim. In ne razumem, kaj razmišljaš. Polagaš roke na steno mojega sveta, tipaš, če se premikam, bojiš se, kadar zaspim in mirujem, ustrašiš se, da me ni več.

Tu sem. čutim. Sanjam. Diham. Pridem. Ko bom prišel, se bodo stvari nekako spremenile. Ne bo več važno. Tista tesna soba. Misliš, da ne moreš več tja. Ko bom, ne bo več važna. Dovolj bom majhen, da me boš spravila noter. In tudi ti boš manjša. Svet se bo nekako skrčil. Za nekaj časa bova dovolj, midva, sama. Ne boš več mislila nanj. Zakaj ni prišel. Zakaj nikoli več ne pride. Zakaj več ne kliče. Zakaj več ne pušča šopkov pred vrati. Poljsko cvetje. Vonj poležane trave. Sokovi na oblačilih. To je šlo. Veliko je šlo. Jaz nisem. Ostal sem. ostal bom. Prišel iz tebe. In njega, a to ni več važno. Nekako bo odšel. Iz tebe. Jaz pa prišel. In ostal. Šlo bo. Naprej. Vsem boš povedala, ko ti bodo rekli: »Čigav je?« »Moj,« boš rekla.

Najprej bo zelo res tako. Potem bo spet drugače. Odjajal bom. Postajal svoj. In spet te bo bolelo. Pa ni treba. Vse se spreminja. Bolečina izginja. Robovi se zgladijo. In gre. Ne poslušaj, ko za tabo šepetajo: »Sama.« Nisi sama. Tu sem.

Ne skrbi. Bo. Nekako. Tu sem. Čutim. Sanjam. Diham. Pridem.

Kaj je #poezijamedižija? No, “medižija” je prastar istrski izraz, ki se ga na mojem koncu Slovenije še lahko kdaj pa kdaj sliši. Izhaja iz italijanščine in pomeni “zdravilo” in razlog, da sem ga tukaj sparila s “poezijo” je v tem, da zame POEZIJA JE ZDRAVILO: najprej pozdravi tistega, ki piše, ker mu drži prostor, da se lahko izrazi in sliši, potem pa pozdravi še tistega, ki bere, ker v besedah najde sebe. In ko sta ozdravljena oba, lahko držita prostor še za svet.

#poezijamedižija je mehka in nežna namera, da vsak oktobrski dan preberemo eno pesem – in jo potem delimo s svojimi ljudmi. Jaz bom avtorske in neavtorske pesmi, ki me prebujajo in negujejo in pobožajo in ljubkujejo ves oktober delila na svojih socialnih omrežjih. Se mi pridružiš?Desna fotka je z blessingwaya – obredu čaščenja bodoče mamice, ob katerem mi je moja Nika podarila zgornjo pesem.