POEZIJA MEDIŽIJA

Se tudi tebi zdi, da oktober diši po poeziji?

Zadnjič me je prijateljica povabila na protest v Ljubljano. Nisem šla. Krvavela sem in čutila, da moram namesto na protest – v gozd.

Ko sem prišla domov, sem napisala to pesem:

V soboto nisem šla na protest –
namesto tega sem šla v gozd.
 
In ne, tja nisem šla,
da bi se skrila pred težo sveta,
tja sem šla poslušati,
kaj mi ima zemlja predati,
kajti že nekaj dni jo slišim,
kako mi šepeta
med debli mojih kosti
skoz’ vejevje mojih misli
prek’ z mesečino obsijanih jezer mojih čustev:
»Protestiraj s poezijo.«
 
Kako prosim?
 
Boginja pravi,
naj vsak dan poezijo delim –
in opazujem, kaj se v človeku zgodi,
če se v vsak nov dan s pesmijo zbudi.
 
Boginja pravi,
da poezija žensko esenco budi –
in ženska esenca je natanko tisto,
kar naš svet v tem trenutku najbolj rabi.
 
»Tudi tako se bori
in zdaj je čas,
da se borimo z rimami.«
 
Naj bo naš ognjeni meč beseda
in z besedo sveti čas,
ki si ga vzamemo samo za nas.
 

Brala sem članek, ki je zatrjeval, da Slovenci neizmerno radi beremo pesmi … ampak se naša ljubezen do poezije konča na blagajni v knjigarni. Hm. No, ampak če se sedaj osredotočiva na prvi del trditve – bi se strinjal/a?

Jaz bi se. Poznam mnogo ljudi, ki radi berejo poezijo in še več takšnih, ki sem jih slišala dejati (ali razmišljati), da »v življenju potrebujejo več poezije«. Evo, tukaj je odlična priložnost za to: ves oktober bom vsako jutro delila (vsaj) eno pesem na mojih socialnih omrežjih (facebookinstagramblog). Vabljen/a k branju in deljenju povezav s tistimi svojimi ljudmi, »ki v življenju potrebujejo več poezije«.

Vsak odrasel, ki je prebral vsaj eno pesem, potem ko je zaključil uradno izobraževanje, se lahko strinja, da je pesem tu, da nas prebuja in neguje in poboža in ljubkuje. S tem se lahko strinjamo tudi vsi, ki smo kdaj gledali legendarni film Društvo mrtvih pesnikov. Ampak – ali se spomnite, kako smo v osnovni in srednji šoli ob branju kakšnega Krsta pri Savici vse prepogosto dobili občutek, da POEZIJE PAČ NIKOLI NE BOMO RAZUMELI?

No, ta občutek nas v bistvu ni varal.

Res je, da poezije nikoli ne bomo razumeli. Kajti poezija ni namenjena temu, da jo razumemo. Da jo seciramo in dekodiramo. Ne. Poezija naj bi vzbujala čutenje. In s čutenjem čutno razumevanje. Sprejemanje. Nego. Mehkobo in moč. Užitek. In ja, žensko esenco … modrost, kako biti dobri do sebe in sveta.

Ko sem šla v gozd, sem zaslišala: »Kaj misliš, da se zgodi, če človek – in v resnici veliko, čim več ljudi – vsak dan prebere vsaj eno pesem?«

(Ne vem. Morda: Pesem na dan prežene ponotranjen toksični patriarhat stran?)

Odgovorila sem: »Pojma nimam. Ampak me pa zanima.«

Tako se je rodila POEZIJA MEDIŽIJA, kot sem nadela ime tej oktobrski nameri.

“Medižija” je beseda, ki pri nas na Primorskem pomeni “zdravilo”. In jaz verjamem, da poezija je zdravilo (poleg vsake druge vrste kreativnosti, ki jo delimo v svet): najprej pozdravi tistega, ki piše, ker mu drži prostor, da se lahko izrazi in sliši, potem pa pozdravi še tistega, ki bere, ker v besedah najde sebe. Poezija 

Če začutiš, deli tole sporočilo med svoje ljudi in deli s svojimi ljudmi poezijo.

Hvala,

Tamara 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s