Včeraj sem se zalotila, da sem na vprašanje »Kako si?«, ki mi ga je zastavila draga, ljuba, sestra, spet odgovorila z: »Ej, ful dobro.« In ta »dobro« ni navaden »dobro«. Zadnje čase je moj »dobro« bolj umeščen in bolj suveren. In potem ga običajno še dodatno podprem: »Prvič v življenju se mi zdi, da zmorem …«

In res.

Prvič v življenju me vsako soočenje z lastno močjo ne sezuje, ampak obuje – večinoma še pred sedmo zjutraj, in me za dobro jutro, preden se dan zares začne, pelje na hrib za našim blokom, medtem ko moj sine še trdno spi. Poživljajoč jutranji sprehod rabim zato, da se najlepše zbudim in sedaj tisto, kar rabim, vedno dobim.

In zakaj sedaj ja, prej pa leta in leta ne?

No. Če vam povem, boste rekli, da sem klišejska. Ali pocukrana. Ampak povedala vam bom vseeno, ne glede na to, kako diabetično ali ne bodo moje besede zvenele: sedaj tisto, kar rabim, vedno dobim zato, ker sem razvila vero vase.

Veš, zase sem vedno mislila, da sem pogumna. In to je bilo nekaj, na kar sem bila ponosna. To, da sem si upala. To, da me ni bilo strah. To, da sem šla nad tistega zmaja. No. Tako se mi je vsaj zdelo, kajti na svoji poti v Podzemlje sem spoznala, da nikoli nisem bila pogumna, če je pogumen tisti, ki si upa biti ranljiv, tisti, ki si upa stati za vsem, kar je prišel biti v svet.
Nisem bila pogumna, kajti ni res, da sem si upala … biti to, kar sem.

Nisem bila pogumna, kajti ni res, da me ni bilo strah … strah me je vedno bilo in me vedno tudi bo, ampak včasih sem to čustvo preprosto utišala, otopela, se na tak ali drugačen način »zadela«.

Nisem bila pogumna, ker ni res, da sem šla nad tistega zmaja … nadenj sem raje poslala očeta ali mamo, svojega trenutnega partnerja ali pač kakšno prijateljico, ki se mi je zdela bolj samozavestna.

In tako sem se za ljudmi v svojem življenju skrivala. In vedno potrebovala takšno ali drugačno pomoč. In potrebovala odrešitelja. Pri pisanju računov. Pri plačevanju stroškov. Pri nošenju drv v četrto nadstropje. Pri vzgoji sina. Pri … življenju.

Da ne bo pomote. Ne pravim, da je prositi za pomoč, slabo. Nasprotno. Naučiti se prositi za pomoč je bistveno. Bistveno pa je tudi vedeti, kaj od pomoči pričakujemo. Saj poznamo tisto biblijsko, kajne? »Daj človeku ribo in bo sit en dan. Nauči človeka loviti ribe, pa bo sit vse življenje.«

Verjemite, dan na dan prositi za ribo, ni zabavno.

Prosiš in prosiš, ker misliš, da si premalo to in preveč ono in nikakor ravno prav.

Prosiš, ker si vse življenje poslušala, da sama še ne zmoreš, da bodo za življenje poskrbeli odrasli in ko enkrat odrasteš, bo za to poskrbel tvoj mož, ki bo za razliko od tebe opremljen z lastnostmi in močmi, potrebnimi za resnično življenje.

To je lahko zelo globoko zakopano. Običajno je. Pri meni je bilo. Kajti šele, ko sem se podala v Podzemlje, sem ugotovila, da nisem srečna predvsem zato, ker še vedno obstaja del mene, ki misli, da ni dovolj. Da je preveč ali premalo, ampak nikoli ravno prav.

Poznano?

Sedaj pa prevrti nekaj mesecev naprej. In ustavi tam, kjer me prijateljica vpraša, kako sem.

Odgovorim: »Prvič v življenju čutim, da zmorem. Da zmorem živeti vse. Da zmorem živeti življenje, ki mi gre.«

»Badass,« mi potlej navrže prijateljica.

Nagajivo se spogledava in nasmehneva. Ampak »badass« ali ne, ena stvar je res:

Boljšega trenutka, kot je zdaj, še ni bilo zato, da ženske začnemo živeti življenje, ki nam gre.

In vedi, draga: pri tem ti z veseljem pomagam. Za več informacij glede orodij, s katerimi delam, sta tukaj dve povezavi: za skupinsko potovanje klikni na to povezavo, če ti pa bolj dišijo individualne seanse, me kontaktiraj na tamaraattha@gmail.com ali preko kateregakoli od spodnjih povezav.