Priznaj si, da si motherfucker

IMG_20200715_093258

Zadnjič mi je znanka, ki se je že drugič udeležila ženskega kroga, ki sem ga vodila na festivalu Naravno srečanje, dejala: »Letos je bilo v krogu še boljše kot lani. Všeč mi je tvoj stil. Ful si dobra poslušalka in tako zemeljsko je vse, o čemer govoriš. Nič ni preveč v luftu, nič ni v oblakih.«

In danes mi je ženska, ki je prebrala mojo knjigo, napisala: »Tako zgoščena je. Vidi se, da res živiš to, kar govoriš.«

To zame največji poklon. To, da je iz mojih besed moč destilirati iskrenost, resničnost, zemeljskost.
Ne zanimajo me več pohvale, ki merijo na to, kako oh in sploh je vse, kar ustvarim. Prvič zato, ker sem razvila občutek za lastno vrednost in nisem več odvisna od tujih pohval; tisti spokojen, zrel del mene, ki mu pravim Mama, moji ustvarjalnosti laska vsak dan. Drugič pa zato, ker vem, da ni. Vse, kar ustvarim, ni oh in sploh, ker tudi jaz nisem oh in sploh. Jaz pač … sem, kar sem. In ničesar, kar sem, se ne bojim ali sramujem.
Zadnjič mi je dragi prijatelj za nekega svojega znanca rekel: »On je moj novi guru, prisežem.«
In ko sem se dva tedna pozneje pogovarjala s tem njegovim znancem, mi je ta povedal zgodbico, ki po mojem govori o tistem prelomnem trenutku, v katerem ga je moj prijatelj oklical za svojega guruja: »Rekel sem mu: L, priznaj si, da si motherfucker. Potem bo vse lažje.«
In je res. Vse je veliko lažje, ko se odpovemo neumornemu stremljenju za popolnostjo, ki smo ga mimogrede ponotranjili v toksični patriarhalni družbi. Nismo samo dobri; dobri prijatelji, dobri starši, dobri umetniki, dobri pisci, dobri delavci, dobri … ljudje. »Dobro« je približno pol naše resničnosti. Tista druga polovica, ki je v soju vsega, kar smo se bili doslej naučili, ne bi opisali z besedami »dobro«, pa je še zmeraj naša, čeprav skrita. In skrivamo jo, ker še vedno mislimo, da si ne zasluži biti sprejeta, da si ne zasluži biti ljubljena. In mi vsi in me vse – si samo želimo biti vredni ljubezni, kajne? In mi vsi in me vse vemo, da se ta vrednost začne pri nas samih, kajne? Ja.
Ta vrednost se začne, ko enkrat za vselej odložimo tisto večno stremljenje za popolnostjo, ki sploh ni naše in ki nikoli ni bilo naše, saj nam je služilo le kot dobrodošla distrakcija pred sprejemanjem vsega, kar v resnici smo.
Ta vrednost se začne, ko enkrat za vselej odložimo vse maske, vse, kar nosimo s seboj, pa že dolgo ni več naše in morda nikoli ni bilo.
Ta vrednost se začne, ko odložimo popolnost … da se lahko odpremo svoji lastni polnosti – svoji POLNOKRVNOSTI.
5.8. te vabim na brezplačni webinar Polnokrvna, na katerega se lahko prijaviš preko te povezave.

P.S. Fotka je z mojega jutranjega gozda. Moj sin je že dovolj star, da se lahko zjutraj, takoj ko se zbudim, odpravim na bližnji hrib brez skrbi, da bo medtem doma “all hell break lose”. Tega sem si takooo želela. Hvaležna. ❤

LEŠNIKI (18)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s