Sorry not sorry

108065264_10158276892382819_8168777206753597785_o

“Sorry,” sem avtomatsko zamomljala, ko sem se z roko oprla ob njegov hrbet, da sem lahko stopila čez nekoga/nekaj in prišla do svojega sina, ki je – kajpada – sedel ob tabornem ognju.

Me pogleda in mi reče: “Don’t be.”

S temi besedami je nekaj pomešal v meni, da sem nato instinktivno zažuborela: “I’m not.”

Res. Ni mi bilo žal, da mi je uspelo najti oporo v trenutku, ko sem jo potrebovala in ni mi bilo žal, da sem se ga dotaknila. Nasprotno. Za oboje sem bila hvaležna.

Lahko bi rekla “hvala”. Zakaj sem torej namesto tega rekla, da mi je žal?

Okej, iz vljudnosti. Ampak … ali je vljudnost izgovor, da lažem? Da nisem iskrena in resnična in surova in pristna?

In še nekaj me zanima: kolikokrat mi uide tisti “žal mi je” oziroma “sorry”, ko ni ničesar, kar bi obžalovala?

Moja učiteljica prehoda iz Punčke v Mamo Sarah Durham Wilson pravi, da smo bile ranjene Punčke naučene opravičiti se za vse, še za zrak, ki ga podihamo. In da ta naša majhnost ni pristna, marveč naučena.

Res. Vljudnost je samo maska, ki jo nosimo.

In še nekaj me zanima: kaj je tisto, kar si v resnici želimo reči, ko mi uide tisti “žal mi je”?

Tebe tudi?

P.S. Ja, ta zapis totalno objavljam na školjki, medtem ko Svarun gleda “eno Heroes bitko”. 🙃

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~

Če te zanima prehod iz Punčke v Mamo, te vabim na brezplačni webinar POLNOKRVNA, ki Bo v sredo, 5.8. ob 11h na zoomu. Več o webinarju objavim pronto. 🎶

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s