Foto: Teja Blatnik

Sedela sem ob tabornem ognju, poslušala brenkanje kitar in topotanje bobnov in mehkobo španskih zdravilnih pesmi … in se pogovarjala s seboj. Natančneje, tista Punčka v meni, ki si želi samo prepevati, se je pogovarjala s svojo Mamo – ki tudi živi v meni.

“Rada bi pela.”

“Pa daj.”

“Ne morem.”

“Zakaj?”

Tišina.

“Ampak res. Zakaj si tega želiš? In zakaj ne moreš?”

“Ne morem, ker je preveč ljudi naokrog.”

“Razumem.”

“Nočem, da bi mislili, da ne znam peti.”

“A ti zase misliš, da ne znaš peti?”

“Ne.”

“Kaj pa misliš?”

“Mislim, da se ne smem siliti v ospredje. In biti najbolj glasna in peti tako, da se me sliši.”

“Kdo je to rekel?”

“Vsi.”

“Kdo so vsi?”

“Ko sem bila majhna so bili vsi jezni, ko sem pela, ker so mislili, da hočem biti center pozornosti. Ampak to ni res. Jaz hočem samo peti.”

“Vem.”

Tišina.

“Pa poj.”

“Ampak kaj, če se bo moje petje vsem zdelo obupno?”

“A to počneš zanje?”

“Ne.”

“Za koga pa?”

“Ne vem. Zase.”

“Zakaj si sploh želiš peti?”

“Ker v petju uživam. Ker me osrečuje. Ker imam takrat občutek, da najbolj živim …”

In tako naprej in tako nazaj in vstran in gor in dol, dokler nisem tiste male Tamarice, ki ji je bilo tolikokrat rečeno, naj se ne meče naprej in naj ne bo vedno vedno najglasnejša, vzela v naročje in pomirila z besedami: “Hej … v bistvu ni pomembno, kaj si kdorkoli misli. Nikomur ni treba ničesar dokazovati. Dejstvo, da si tu je tvoje dovoljenje, da si VSE, kar si želiš biti.”

Pa sem zapela … in nisem nehala. Še vedno pojem, ker še vedno pomnim, kaj pravi boginja: “All acts of love and pleasure are my rituals.”

Mhm. Vse, kar izvira iz ljubezni in užitka, je moj ritual.

Objem,

Tamara/ Attha