Previdno ošvrkne vsebino kozice, ki jo postavim na mizo, nato pa zaviha nos in vpraša: »Kaj je to?«

»Tole? Ta jed se imenuje Pojej me,« odvrnem brez da bi se vnaprej pripravljala. Kar samo zleti in prav fletno se mi zdi, ko se to zgodi.

»Ne …?!« me nejeverno premeri.

»Resno. To jed sem si sama izmislila, zato mislim, da imam pravico do poimenovanja …«

Jed, ki sem jo postavila na mizo, je bil »gres na slano«. In inspiracija zanj je padla pet minut, preden sva se usedla h kosilu.

Od moje najljubše kmetije Brhanovi sem kupila bučke in mlado čebulo in ko sva prišla z morja, sem vse skupaj narezala in stresla v kozico, precej brezciljno, saj nisem vedela, kaj bo iz tega nastalo; Svarun ne mara bučk in če bi jih ponudila kar tako, bi se poskus izjalovil. Na vrhu seznama prioritet je bilo dejstvo, da si danes ob štedilniku ne želim preživeti več kot pol ure; danes čutim, da ob štedilniku ne bi mogla uživati več kot pol ure, zato se dlje ne želim zadrževati tu. Pa grem čez seznam potencialnih partnerjev za najine mlade bučke … Riž? Ne, predolgo se kuha. Krompir? Ne paše mi. Proso? Mja, no … Ajda? Kruh? Jajca? Panir?

»Ah, ne da se mi komplicirat,« pomislim in v kozico z bučkami stresem pest pšeničnega zdroba. Pri hrani sem včasih zelo komplicirala. Pri hrani sem bila že na obeh polih. Na severnem in na južnem. Tam, kjer se dan vrti okoli hrane – in tam, kjer se v kuhinjo ne spravim po več dni skupaj. Tam, kjer sem živela zato, da sem jedla – in tam, kjer sem jedla, da sem preživela.

In sedaj? Sedaj v tistem materinskem objemu držim ravnovesje med obema poloma: to, kar staviva v telo, mi je pomembno, ampak nič več in nikoli več najbolj pomembno. Oboje je res hkrati: v hrani uživam in včasih bolj uživam brez hrane; rada kuham in postrežem ljudi – neskončno rada pa sem tudi postrežena.

In še nekaj je res: tudi pri hrani se odraža trend mojega življenja, ki je trenutno v iskanju preprostosti. Ta trend opažam, odkar sem začela graditi most med Punčko in Mamo – med tisto, ki čaka, da se življenje začne, in tisto, ki JE življenje. Trenutno SEM življenje. In zmorem vse: graditi odnos s seboj, vzgajati otroka, skrbeti zase in skrbeti za dom, hraniti fizično telo in hraniti dušo. Ampak kar pa ne morem več, je komplicirati. Zato stvari poenostavim. Upočasnim. Prediham. In jih prilagodim sebi. Stvari v življenju prilagodim meni, ki SEM življenje. In na dneve, ko mi res ni do visenja pri štedilniku, namesto riža skuham … Pojej me.

*Na sliki je mala Tamarica.

**Več o mostu med Punčko in Mamo, ki ga prečkam vsak dan (večkrat): https://mailchi.mp/e2c223f324b1/polnokrvna.