Zadnjič sem prebrala: »Sex is good, but have you ever f**ked the system?«

In temu bi dodala: »F**k the system – but make love to culture. Please.«

V zadnjih nekaj mesecih se je zgodilo nekaj, zaradi česar si vedno bolj dovolim – biti. Temu včasih rečem, da je moje življenje eksplodiralo, včasih, da cvetim, ampak ne glede na besede: vedno bolj si dovolim verjeti, da je tista podoba triletne Tamarice, ki je naokrog hodila s roza plastičnim kasetofonom v eni roki, v drugi pa je k ustom tiščala mikrofon … v bistvu še najbolj resnična. Odkar vem zase, vem, da si želim peti in pisati … in skoraj odkar vem zase, mi je jasno tudi, da se od tega ne da živeti. Tega slednjega sem se seveda priučila, saj sem odrasla v svetu, ki stereotipu umetnika vendarle pripisuje tudi prazno mošnjo in posledično zlomljeno srce in posledično viski ob 9:00 zjutraj.

Ampak. Odkar vem zase, vem vsaj še eno stvar: da sem upornica. Pa ne brez razloga, kot so me mnogokrat obtožili. Ne, ne. Sem upornica z zelo dobrim razlogom. In ta razlog je, da enostavno nisem pripravljena sprejeti statusa quo, ki ga ima kultura v našem svetu. Sprejmem, da trenutno je, kar je. Ampak sprejmem tudi, da s tem ne bom nikoli pomirjena, zaradi česar ne bom več samo upala, da bo kdaj bolje (to bi naredila Punčka v meni: upala in sanjala), ampak bom tudi aktivno, kolikor je v moji moči, podpirala kulturo in umetnost, ki sta hrana za dušo (to počne Mama v meni).

Ampak kako naj podprem kulturo in umetnost, če ne podpiram tistih, ki jo ustvarjamo?

In tukaj bi definitivno lahko začela govoriti o veri vase in o samozavesti. Ampak ne bom. Tokrat ne. Namesto tega bom spregovorila o ceni umetnin, ki jih moja baka Mica in njena sestrična, strinika Nada, ustvarjata iz koruznega ličja. O ceni cekarjev, ki so pošli v manj kot 48 urah.

Težkega srca sem si priznala, da s ceno 20€, ki sem jo postavila bakinim cekarjem, kulture ne podpiram. To se je zgodilo povsem nehote, ampak je tudi posledica (pomanjkanja) mojega odnosa do denarja in vrednosti, ki ga še vedno zdravim.

Vedoč, da je baka prej cekarje nekemu trgovskemu potniku prodajala za pičlih 6€/kos, sem mislila, da jo bom s ceno 20€ podprla.

Toda. Vedoč, da baka za vsak cekar porabi od 4 do 5 ur dela … in da toliko časa porabi, ker ima mojstrske roke in da ima takšne roke, ker cekarje plete že vse življenje …in da 4 do 5 ur cekar samo plete … vem, da s to ceno ne podpiram niti nje niti kulture. Ker … kaj pa ves čas, ki jih v cekarje vloži, preden se usede na stol in vzame svoj kavelj in kalup v roke?

Pred tem se mora usesti na svoje kolo, se odpeljati na polje, tam preživeti eno uro, da nabere eno vrečo koruznih listov, ki jih potem na kolesu odpelje domov, posuši in obarva, zato, da imajo lahko naši cekarčki lepe pisane vzorčke … in šele nato se lahko usede in začne plesti.

Sploh ni potrebno, da smo neki hudi matematiki zato, da nam postane jasno, da govorimo o urah in urah in urah posvečenih cekarjem. IN RAVNO ZATO, dragi moji, je kultura neprecenljiva: z vsakim cekarjem, pesmijo, sliko, predstavo, uhani, ročno narejenimi oblačili, šalico, fotografijo, dizajnom … podpremo človeka, ki čuti in sliši in vidi in ustvarja in je to, kar je. V vsaki umetnini je cel človek, drugače ne gre. Umetniku se srce odpre, preden karkoli skoči ven, da nahrani in potolaži in navdihne in podpre še koga drugega. Vse, kar se izrazi iz nas, je neprecenljivo. Ampak v svetu, v katerem živimo, bo pošteno plačilo tudi super kompenzacija za to neprecenljivost, thank you very much. 🙂

V H&M se menda cekarje dobi za 20€. Pa najbrž ne samo v H&M, ker mi je bilo povedano, da so cekarji letos »ful in«. No, v Medžimurju so cekarji iz koruznega ličja »in« že stoletja: prvič zato, ker je dobra klima za koruzo in drugič zato, ker ljudje instinktivno delamo s tistim, kar nam je na razpolago. Ampak koga podpremo, ko gremo v H&M? Podpremo sistem. In kako me veseli, da se to rima, ker kar se rima … to zares štima. Podpremo sistem, ki nas ne podpira nazaj. In ne me narobe razumeti: tudi jaz kdaj zavijem tja, večinoma po kakšno stvar za Svaruna … ampak razlog, da kupujem v H&M in namesto tega ne podprem kakšnega slovenskega ustvarjalca, ki res uživa v tem, kar počne, je v tem, da sem trmasta upornica, ki raje ustvarja umetnost in je (zaenkrat) revna, kot da počne nekaj, kar ni njeno za početi. Vem, da je to težja pot, ampak zame tudi edina.

Ja, v H&M se menda cekarje dobi za 20€ in pri tem podpre toksičnost kapitalizma.

Pri meni se cekarjev ne dobi več za 20€. Redna cena je odslej 35€ in pri tem podpreš živeče, dihajoče ljudi: mojo bako Mico in njeno sestrično Nado, mene in pa sebe, kajti kultura smo ljudje. In dobiš tudi večno hvaležnost, ker kdor se ljubi s kulturo, nikoli ni sam.

Kmalu bom objavila tudi poletno ponudbo, v sklopu katere bo cekar tvoj po nekoliko znižani ceni.

Hvala, ker si vztrajal/a do konca mojega kulturnega manifesta. Neskončno hvaležna sem za vse, ki berete. In hvala Karmen, Sara in Anja in vsem, ki so mi kdajkoli pomagali razumeti koncept vrednosti.

To objavo lahko deliš med svoje ljudi, citiraš, začutiš, ponotranjiš. Imaš moj blagoslov.

In če se ti je zahotelo kulturo podpreti prav v tem trenutku, lahko vedno naročiš mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco.