Ko sem se zjutraj pripravljala na Podzemlje, drugo seanso Potovanja v Polnost: Polnokrvna, in listala zvezek, v katerega beležim vse od a do ž, sem naletela na pozabljeno idejo o rubriki, ki sem jo hotela zagnati in poimenovati Gola resnica.

Navdih za to rubriko sem dobila med branjem neke objave Lise Lister na Instagramu. Lisina slika hriba Glastonbury Tor, ki se vzpenja ob legendarnem istoimenskem angleškem mestecu, je bila opremljena z neko klišejsko vrstico, ki bi jo objavil vsak povprečen človek, ko se poda na hrib, a la: »Čas za naravo in rekreacijo!« Nemudoma zatem pa Lisa pravi: »Ah, koga slepim? Malo sem se potikala naokrog, pofotkala Tor, da ga lahko objavim na Instagramu, potem sem ugotovila, da nisem vremenu primerno oblečena, zato sem se vrnila v avto, tam pojedla vrečko čipsa in medtem opazovala sončni zahod.«

To se mi je zdelo fenomenalno. Govorjenje resnice – celotne resnice, Gole resnice – na internetu, kjer sicer tako zlahka zamolčimo vse, česar nočemo deliti, me navdihuje. Socialni mediji so zanimiv kraj, kajti resnični so ravno toliko, kot jim dovolimo. Tu gori zlahka prikrijemo dele sebe in svojega življenja, za katere se nam zdi, da ne bodo odobravani in torej sprejeti in torej ljubljeni in navzven pokažemo samo tisto, kar smo bili naučeni, da je všečno in zaradi česar mislimo, da bomo sprejeti in torej ljubljeni; v osnovi si vsi želimo samo tega: biti sprejeti, torej biti ljubljeni. Ravno včeraj mi je K. povedala zgodbo o nekem tipu s Tinderja, ki ji je bil sprva všeč in si je potem, ko ga je »mečala« (če prav razumem mu je s tem dala virtualno zeleno luč, da se lahko pogovarja z njo), spremenil celoten profil in slike nekih povoščenih manekenov zamenjal za svoje prave fotografije, zaradi česar je K. tisti svoj »meč« spremenila v … »block«.

To. Točno to.

Vem. Naučili smo se, da je tisto, kar je popolno, všečno, in sedaj stremimo k popolnosti zato, da bi bili sprejeti in torej ljubljeni. Ampak medtem ko stremimo k popolnosti, življenje mine. In zato dokler stremimo k popolnosti, ne moremo začutiti svoje polnosti: svoje človeškosti, svoje raznolikosti, svoje polnokrvnosti. In … ali ni ta davek malo previsok?

Meni se že zdi. In verjemi, vem, o čem govorim. Za časa svojih motenj hranjenja sem leta in leta lovila neke nedosežne ideale in se nekega dne na koncu poti, ko nisem bila nič bližje svojim ciljem kot na začetku, zbudila prazna, polomljena in podhranjena. To me spominja na eno od pesmi Srečka Kosovela, ki se je v resnici ne spominjam, vsaj ne dovolj, da bi lahko v brskalnik napisala kaj, kar bi mi prineslo rezultate. No, omenjeno pesem, ki ji ne vem naslova, sem recitirala na neki šolski predstavi v srednji šoli, malo preden sem zbolela za anoreksijo. Pesem govori o spoznavanju ideala in njegove nedosežnosti: »Nedosežen se mu zdi in ta nedosežnost ga trpinči, muči, ubija«. Na tej šolski predstavi sem recitirala pesem, ki je nisem niti približno razumela, nedolgo zatem pa sem se podala na lastno iskanje nedosežnosti ideala.

Dolga leta je trajalo to iskanje, a odkar sem se odpovedala idealom in sklenila premirje s svojim telesom, življenjem in dušo, cenim nekaj, ob čemer bi tista Punčka v meni najraje zblaznela od dolgčasa: normalnost in človeškost. Punčka bi popolnost; bi popolno telo, popolno življenje, popolno dušo, to pa zato, ker je njeno darilo zavedanje, da je VSE mogoče. Mama, tisti arhetip zrele ženskosti, v katerega prehajam, pa noče več popolnosti. Noče popolnega telesa – hoče samo svoje telo. Noče popolnega življenja – hoče samo takšno, ki mu lahko reče »resnično moje«. In noče popolne, razsvetljene duše – hoče samo spoznati to, ki jo že ima, v vsem, kar je.

Ja, sedaj bi RESNIČNO ŽIVLJENJE. In vse, kar spada zraven: solze in smeh in zmage in porazi in gor in dol in ljubezen in strah in življenje in smrt in razočaranje in radost in zavrnitev in sprejemanje in “ups” in “jupiii” … in vse vmes. Ja, sedaj bi vse, kar dela to življenje resnično, človeško, polnokrvno. In sedaj bi o tem tudi spregovorila … v rubriki Gola resnica. “Gola” zato, ker ni oblečena v ideal popolnosti. In “gola” zato, ker je golota naše naravno stanje, naše stanje čudovite, unikatne lepote.

Zapisi bodo označeni z #golaresnica in #ahkogaslepim.

*

Več o Punčki in Mami pa izveš na Potovanju v Polnost.