»To ni vse, kar je. To ni vse, kar je. Prosim, spomni se, spomni se, spomni se.«

To zaslišim vedno, ko me preplavi neko čustvo, ni važno katero. Seveda čustvu dovolim, da me preplavi, da me živi, ampak hkrati se zavedam, da to ni vse, kar je v tem trenutku resnično.

Odkar se počasi, a preudarno iz Pupike potapljam v arhetipsko Mamo, se bolj in bolj zavedam vsega, kar je resnično. To pa zato, ker sem se premaknila iz glave v telo – iz drame v Mamo. Mama namreč živi globoko v telesu. V zemlji svojega telesa in na zemlji svojega okolja.

Nogi, na katerih stojim trdno na tleh, sta dve. In če se v mislih sprehodim po svojem mehkem in močnem telesu, najdem še več stvari, ki pridejo v parih. Dva očesa, dve obrvi, dve nosnici, dve možganski polovici. Dve pljučni krili, dva jajčnika, dve ritnici. Dve polovici srca, ena polna in druga prazna kisika. Dve prsi z dvema prsnima bradavicama, in levo in desno od teh dveh prsi, se moji dve roki razširjata v širok, širok objem.

Včasih, še posebej, ko mi je hudo, sem prepričana, da obstajajo pari samo zato, da lahko vsak drži svoj pol. In samo če vsak v paru drži svoj pol, so stvari v ravnovesju. Na eni strani žalost, na drugi strani sreča. Nasprotji, ki ko si zreta v oči, ustvarjata ravnovesje.

Včasih, še posebej, ko mi je hudo, rada pomislim, da se roki, ki se vijeta iz mojega srca, razširita v širok, širok objem in da vse počiva v njem. In tako naročje ene roke nudi varnost moji žalosti in razočaranju in jezi, ker ni tistega, kar hočem … v naročju druge roke pa počiva moja sreča in hvaležnost in navdih za vse, kar je. In jaz ne držim ne z eno stranjo, ne z drugo. Se ne nasmiham eni in mrko ošinem druge. Ne. Jaz sem ta, ki nekje na sredini obe ljubeznivo ziblje. Ki ljubeznivo ziblje – vse.