Mati teh transformativnih časov je Temna boginja, ki kot babica budno bdi ob našem lastnem preporodu. Zato se nas toliko trenutno ne more več pretvarjati, da ne slišimo njenega klica …

Mnogi Temno boginjo enačijo z nečim, kar bi naša družba opisala kot slabo ali negativno. Morda z depresijo. Ali z negativnimi čustvi. Ali s smrtjo. Z nečim, čemur se je dobro v velikem loku izogniti. Ali potlačiti. Ali ignorirati. Pri čemer nobenemu izmed teh pristopov ne moremo reči »rešitev«, saj nam pomagajo samo krpati nekaj, kar bi moralo biti na novo zašito. Raje popravljamo kot pustimo, da nekaj razpade; raje delamo kompromise kot v ognju stojimo za vsem, kar smo in zgorimo in se potem ponovno prerodimo iz pepela.

V nekaterih semitskih jezikih je beseda za »črno« skoraj identična besedi za »modro«, če je modra »tista, ki se je učila od življenja in tako dozorela«. Črna Madona, Temna boginja, je zame tista, ki je stala sredi ognja vseh sprememb in ta ogenj jo je osmodil in osvobodil in sedaj sajasta in s ponosno dvignjeno glavo stopa novemu svetu naproti.

Črna Madona, Temna boginja, je brezkompromisna, brezsramna ženskost, zakoreninjena globoko v telo. Telo je njen dom, je njena intuicija, je njen zemljevid. Mhm, zemljevid. Vsak delček telesa govori zgodbe o tem, kar je že doživela, izkusila, užila.

Klic Temne boginje slišimo tiste, ki smo preveč nasedle nečloveški »love and light duhovnosti«, ki nas je kljub vsemu, kar smo delale »prav«, pustila prazne, nesrečne, odtujene od svojega telesa in svojega sveta. Popolnoma nič ni narobe s tem, če v vsem iščemo samoroge in mavrice. Samorogi in mavrice so tudi zabavni, poudarek na besedi »tudi«. Toda če zaradi njih nismo sposobni videti druge plati medalje in s tem celotne resnice o tem, kaj pomeni biti človek, so samorogi in mavrice kot tista roza sladkorna pena, ki jo prodajajo poleti na štantih; v usta si lahko bašeš cele kepe zadeve, pa boš na koncu vedno prazen. Polna usta, prazna rit, bi temu rekla moja nona. Jaz sem se tako – polnih ust in prazne riti, namreč – počutila vse dokler nisem naletela na Temno boginjo, varuhinjo skrivnosti. In od tedaj … no, od tedaj se učim polnokrvnosti. In sem končno cela. Ne dobra, ne slaba. Jaz.

*

S Temno boginjo, varuhinjo telesnih modrosti, kot tudi z arhetipskim prehodom iz Punčke v Mamo, ki zmore držati tako lastno svetlobo kot tudi temo brez da bi klecnila, bomo delale na Potovanju v Polnost: Polnokrvna, s katerim začnemo 23/5. O Potovanju v Polnost izveš več na tej strani.

Za lastnice moje knjige je Potovanje cenejše.