Nedolgo tega mi je moški iz mojih pesmi rekel, da sem boginja. In ker se mi je že večkrat zgodilo, da so me moški postavili na piedestal, na katerega nisem hotela, sem tokrat čutila potrebo po tem, da arhetip boginje pogledam z malo drugačne perspektive, kot bi ga sicer. Vsakič, ko mi je kak moški rekel, da sem boginja, sem se namreč počutila kot tisti pozlačen kipec z oltarja, ki se nedosežno sveti in ki se ga ne dotikamo; lahko se mu priklonimo in lahko k njemu molimo, toda z njim ne pijemo čaja in z njim ne gremo na sprehod.

Običajno sem se ob teh besedah počutila zelo daleč, odtujeno, drugačno, skoraj nečloveško. In absolutno vedno sem si želela zgolj to, da me moški vidi v vsej moji človeškosti in me ne kot izbirčen otrok prebira po krožniku in užije samo, kar je sposoben požreti. Absolutno vedno si še vselej želim zgolj to, da me vidijo preko svoje potrebe po idealiziranju ženske – ki je v svojem bistvu le nasprotje od včasih vseprisotne potrebe po demoniziranju ženske.

In vedno, ko si nečesa želim in mislim, da tega ne dobivam, se je dobro vprašati: »Ali si jaz dajem to stvar, po kateri hrepenim?«

Ali se vidim v vsej svoji človeškosti? Ali se vidim v vsem, kar sem, ali morda stremim k popolnosti zato, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z deli sebe, ob katerih mi ni udobno?

Potreba po »biti videna« je skupna vsem. Skupno vsem pa je tudi to, da smo običajno me same tiste, ki se ne vidimo, zato ker smo tekom življenja ponotranjile socialne konstrukte o tem, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. In ker ima naša družba strašno rada kontraste, se vse deli na tisto, kar je sprejemljivo in tisto, kar ni sprejemljivo: brezpogojno ljubeča Devica Marija je denimo okej, medtem ko nam je uspelo brezpogojno ljubečo Temno Mati – Temno Madono, zavetnico materinstva, babištva, plodnosti, kreativnosti in seksa, ki so jo križarji prinesli iz Bližnjega Vzhoda in jo je nato na veliko častila vsa Evropa – oblatiti do te mere, da smo povečini sploh pozabili na njen obstoj. A če hočemo živeti polnokrvno, če hočemo začutiti vso svojo polnost in jo potem deliti s svetom, ki jo zdaj bolj kot kdajkoli prej potrebuje, se moramo spomniti tudi na Temno Boginjo. In prepoznati del nje, ki živi v nas.

Meni je prepoznavanje Temne Boginje v sebi spremenilo življenje. V začetku svoje materinske kariere sem se močno ujela v ciklu nemogočih pričakovanj do sebe: želela sem živeti samo Devico Marijo, ker sem bila prepričana, da bom samo tako »dobra mama«. Na skrivaj pa sem bila konstantno jezna in se večno borila s svojim libidom, saj sem samohranilka in moja potreba po spolnosti ni bila potešena. Poleg tega pa me nihče ni več videl kot seksualno bitje. Predvsem pa sama sebe nisem več tako videla. In to je bilo zelo nezdravo – še moje telo mi je vsake toliko nepričakovano zašepetalo: »Ej, to, da v tvojih letih nimaš spolnega življenja, ni zdravo, veš?« Potlačila sem svojo erotiko, ker nisem vedela, kam z njo … vse dokler nisem sprejela domene Temne Boginje (pssst – Sence, Seks in Smrt) in sem se začela počutiti tako, kot sem se od nekdaj želela: celo, polno, sočno … polnokrvno. Ja, šele ko sem sprejela Temno Boginjo v sebi, sem lahko sebe sprejela v vsej svoji človeškosti.

O Temni boginji bomo govorile na Potovanju v Polnost: Polnokrvna, s katerim začnemo 23/5. Povezava do Potovanja je tu.