Cesarica

2f75bf23ebad8ca48d0694147a29fae9

V zadnjem času veliko govorim o pokopanem obredu prehoda med Punčko in Mamo, dvema obdobjema v življenju ženske. In glede na to, da se običajno osredotočam na arhetipski vidik teh dveh obdobij, danes razmišljam o biološkem vidiku Punčke in Mame. Konkretno razmišljam o obdobju tik preden sem zanosila, o pomladi osem let tega.

Tisto pomlad sem na polno cvetela, saj sem se bila pravkar vrnila iz Indije, kjer sem v sebi prvič zares začutila prvinsko in pristno – žensko. Tisto pomlad sem se odločila, da se bom povsem predala petju, moji prvi strasti, in vse se je počasi sestavljalo: vselila sem se s kupom glasbenikov, slučajno mi je na štop ustavil glasbeni producent, ki so mu bile moje pesmi všeč, z zadnjimi prihranki sem kupila kitaro in jo pridno vadila in redno sem hodila pet pod Šuštarski most, kjer je akustika fenomenalna. No, tisto pomlad sem redno hodila tudi na tarot k prijatelju in ta je zame vsakič znova izvlekel tretjo karto velike arkane, Cesarico. Cesarica je klasično upodobljena kot noseča ženska, ki sedi na prestolu sredi cvetočega travnika in buhteče narave. Čisto vsi elementi na tej karti nam govorijo, da gre pri cesarici za arhetip Mame: nosečnost predstavlja biološki (in do neke mere tudi duševni) prehod v materinstvo, bujnost narave nam priča o polnosti nekoga, ki je sprejel svojo svetlobo in temo in ju sedaj integrira v vse, kar je, prestol pa vsaj v mojih očeh simbolizira nekoga, ki je sprejel svojo resničnost in ji sedaj vlada. In vsakič, ko je Matic zame izvlekel karto Cesarice, si je zamrmral v brado: »Ja, itak, ti si takšna mama, Tamara.«

»Jaz, mama?! Kam ti sploh gledaš?!«

Sebe sem videla svetlobna leta stran od Mame. Deloma zato, ker je bila tedaj samokritičnost moja dikcija. Deloma zato, ker sem šele dobro zaključila odnos s fantom, s katerim si nisem predstavljala, da bi kdaj imela otroke, kljub temu, da je on vsa leta odnosa sanjal o tem. In deloma zato, ker sem vse življenje poslušala, kako egoistična in sebična sem in kako ne vidim dlje od svojega nosu. V bistvu me je ravno včerajšnji incident z mlajšo sestro spomnil, zakaj sem se tedaj počutila svetlobna leta stran od arhetipa Mame. Ker so bila vrata sobe, v kateri sem včeraj pisala, medtem ko je Svarun gledal risanke, odprta, sem lahko slišala, kako se je moja sestrica za mojim hrbtom staršema na ne ravno prijazen način pritoževala, ker s Svarunom hodiva tja in jo motiva pri učenju. In še preden so me njene besede lahko zbodle, sem v sebi zaslišala: »Fak, tako sem se jaz obnašala še dve leti tega … in morda na trenutke še včeraj.«

Moja sestra je moje čudovito ogledalo. Ker je deset let mlajša, mi na zelo nazorno neizprosen način pokaže nekdanjo različico sebe. Pokaže mi moje sence, vse tisto, kar še vedno kdaj puščam za tančicami, ker nočem videti: da moje še vedno včasih bolj pritiče sebični, razvajeni Punčki, kot ljubeči in spoštljivi Mami.

Moja učiteljica Sarah Durham Wilson, od katere se že skoraj leto dni učim, kako namesto ranjene Punčke izbrati ranljivo Mamo, veliko govori o tem, kako pogosto se nam zgodi, da v naših starajočih se telesih še vedno vlada mala nebogljena Punčka, ki ne ve, kaj bi sama s sabo. Točno tako sem se počutila tedaj pri petindvajsetih, ko mi je Matic vsakič znova dejal, da delujem zelo materinsko. In ni bil edini. V tistem obdobju sem pogosto dobivala takšne komentarje – ampak v tistem obdobju sem se še vedno skrivala za maskami, tako kot Punčke, ki si želijo biti samo sprejete, to počno. Punčka se vedno znova trudi postati »nekdo« za nekoga drugega. Mama pa vedno znova postaja »nihče« zato, da lahko v vsakem trenutku znova odkrije, kdo je.

In tako sem pri petindvajsetih vedela: »Moje telo je telo odrasle ženske, jaz pa nisem odrasla ženska, ker sem nezrela, nesamozavestna, moj občutek za lastno vrednost pa je odvisen od fasade in od številke na tehtnici; vse, kar počnem, počnem za odobravanje in tudi pojem bolj zato, ker so mi povedali, da sem v tem res dobra in jaz res rabim, da mi nekdo konstantno govori, da sem v nečem dobra, ker če sem v nečem dobra, to pomeni, da sem – dobra … ne?«

Leto in pol zatem sem rodila, ampak v sebi sem bila še vedno Punčka. In ne, ne nameravam oporekati dejstvu, da nas porod na nekem nezavednem nivoju globoko spremeni. Pač, nas. Tudi mene je opolnomočil do te mere, da sem si potem še dolgo mantrala: »Če sem zmogla to, zmorem vse. Zmorem, zmorem, zmorem.« Ampak bolj kot opazujem, bolj mi je jasno, da se v naši nezreli družbi začnemo prej ali slej vse počutiti skrajno nepristojne, nesposobne, nemočne in nezadostne kot mame. In ne, to ni v nas, to je v družbi. V družbi, ki je pokopala obrede prehoda. V družbi, kjer si mora zdaj vsaka zase in vse skupaj začeti neprestano mantrati: »Če sem zmogla to, zmorem vse. Zmorem, zmorem, zmorem.« Vse tiste, ki smo že kdaj rodile človeka ali projekt, vse tiste, ki še nismo in vse tiste, ki globoko v sebi vemo, da je čas za polnokrvno življenje: »Zmorem, zmorem, zmorem.«

Šele po tem, ko sem bila že polšesto leto biološka mama, sem ugotovila, zakaj sem se počutila tako nepristojna, nesposobna, nemočna in nezadostna kot Mama. Šele lani sem ugotovila, kaj mi je manjkalo. Manjkala mi je Mama.

23/5 začnemo s Potovanjem v Polnost in velik del tega potovanja bo prehod iz arhetipske Mame v Punčko, poleg tega pa bomo delale tudi s Temno boginjo, kraljico senc. Če te zanima več o Potovanju, sledi tej povezavi.

attha_naslovnica

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s