Danes me je po dolgem času zbudilo sredi noči. Ob 3:30, to je moja ura za vstajanje. No, to je moja ura za vstajanje tedaj, ko me čaka soočenje s Temno boginjo. Ta mi namreč servira s stvarmi, ki jih podnevi nočem videti – in jih ponoči ne morem preslišati. Podnevi, ko vse mrgoli in živi, se lahko skrijem za celim kupom stvarmi. Ponoči pa, ko vse mirno spi, se tem stvarem ne da ubežati, predobro se jih sliši.

Danes sem poslušala o tem, kako potihem še vedno čakam, da me kdo reši. Nevede. Nehote. To mi je bilo težko požreti, toda res je: v določenih ozirih sem še vedno Zlatolaska na vrhu stolpa, ki osamljena in izolirana objokuje svojo nesrečo, a se ne premakne, saj se počuti nemočno, poleg tega pa so ji obljubili, da je nekje nek vitez, ki bo poskrbel za vse. Samo počakati mora; morda ne ravno celih sto let, tako kot Trnuljčica, ampak nekoč se prikaže. In ko se na obzorju res zasveti od nekega oklepa, si Zlatolaska veselo poje pesmi o rešenem svetu in spušča svojo dolgo kito in ne vidi ure, da bo rešena. Rešena pred čim? Pred seboj. Pred tistimi deli njenega življenja, ki ji niso všeč. Pred tistimi deli njenega življenja, za katerimi ne more stati. Ti deli življenja so še kako njeni, toda ker ji niso všeč in ker za njimi ne more stati, bi se jim odpovedala v trenutku, ko bi za to imela priložnost, brez da bi se enkrat ozrla nazaj za njimi, brez da bi jim pomahala v slovo, brez da bi si dala trenutek in občutila, kako je, če gredo.

No, in ker je tako, ti deli ostajajo. Ostajajo. In ostajajo. Ostajajo, ker moraš nekaj najprej sprejeti, da lahko to tudi spustiš. Sprejeti: priznati si, da je nekaj tu, v nas, in prevzeti odgovornost za to stvar. Spustiti: prenehati se oklepati teže bremena za tisto, kar smo sprejeli.

Pri meni običajno dolgo traja, da nekaj sprejmem. Ampak potem, ko enkrat sprejmem, z lahkoto spustim. In danes sem tako sprejela in spustila dejstvo, da se vedno, ko se na obzorju zalesketa kakšen potencialen oklep, spremenim v Zlatolasko. Zapustim Mamo v meni – in se spremenim v Punčko za nekoga drugega. Zapustim kraljico – in se spremenim v princesko za nekega viteza. V nemočno, naivno, nebogljeno Punčko, ki jo ljubezenska drama posrka do te mere, da postavi na kocko vse svoje življenje, vso svojo polnokrvnost. Z besedo »polnokrvnost« se nanašam na tisto čudovito zmožnost sprejemanja življenja, ki mu lahko rečemo resnično naše. In ja, ko zaradi viteza zapustim Mamo in se zatečem v dramo, izgubim svojo zvezdo severnico: ne vem več, kdo sem in kam grem; pozabim, da se življenje odvija tu in zdaj in ne v neki viziji prihodnosti, v kateri se vrtim in vrtim – dol ob reki v tisti beli obleki, kajpada.

Vem, da nisem edina, ki to počne. Vem, da nisem edina, ki se ji je lažje ukvarjati z nekim tipom kot prevzeti odgovornost za svoje življenje: izleviti se iz princeske in dozoreti v kraljico; se odpovedati tiari in zahtevati krono; pokopati nebogljenost, nemoč, naivnost in se roditi v zrelost.

Vem tudi, da ni bilo prvič, da sem to naredila. Mogoče je bilo zadnjič, mogoče ne. Ne vem. Namen tega zapisa ni, da nekaj v meni spremeni. Ni moj namen, da zrastem, se razvijem ali – bognedaj – stopim »eno stopničko višje«; obsedenost naše kulture z rastjo in razvojem in stremljenjem za tistim, kar je gor in več in boljše, me utruja. Vem, da vse nekam vodi, ampak tega ne pišem, da nekam pridem in grem. To pišem, ker sem nekdo, ki živi, da pove in pove, kar živi. In moj namen je samo še naprej živeti – mogoče malce bolj svobodno in pristno in polno sedaj, ko sem povedala, kar sem živela. Polno in … polnokrvno.

*

O Punčki in Mami, pa o Temni boginji, bomo govorile na Potovanju v Polnost: Polnokrvna: https://mailchi.mp/e2c223f324b1/polnokrvna. To je 7-tedensko potovanje za pogumne ženske, ki s se pripravljene obrniti navznoter in navzdol in v sebi odkriti – zlato.. Vabljena, če začutiš!