Meje

99425437_3081293035320052_6659137429972189184_n

Vselej iščem nekoga,

da me malo zameji.

Vselej iščem nek objem,

da lahko plešem v njem,

da ne plešem več povsod,

ker mislim, da se bojim,

da lahko moja duša

zaobjame ves nebesni svod,

ja, mislim, da se bojim izvedeti,

kaj vse živi v meni in

kdo vse bi lahko bila,

če bi živela brez meja.

Ležim nekje na meji

med Punčkico in Mamo

med zrelostjo in dramo,

iz mojih globin se trgajo zvoki

in lahko bi jih pripisala

tako nekomu, ki umira

kakor tisti, ki rojeva.

Nisem več ena, nisem še druga,

suha je prejšnjega življenja struga

a preden jo speljem v drugo smer

rabim čas in rabim mir.

*

Več o Punčki in Mami na Potovanju v Polnost, s katerim začnemo JUUUTRI, 23/5! Neskončno se veselim, hkrati imam veliko tremo in ja, to dvoje gre dobro skupaj.

To ni vse, kar je

ddc973fe7d6e4ae02613266c527ad70d

»To ni vse, kar je. To ni vse, kar je. Prosim, spomni se, spomni se, spomni se.«

To zaslišim vedno, ko me preplavi neko čustvo, ni važno katero. Seveda čustvu dovolim, da me preplavi, da me živi, ampak hkrati se zavedam, da to ni vse, kar je v tem trenutku resnično.

Odkar se počasi, a preudarno iz Pupike potapljam v arhetipsko Mamo, se bolj in bolj zavedam vsega, kar je resnično. To pa zato, ker sem se premaknila iz glave v telo – iz drame v Mamo. Mama namreč živi globoko v telesu. V zemlji svojega telesa in na zemlji svojega okolja.

Nogi, na katerih stojim trdno na tleh, sta dve. In če se v mislih sprehodim po svojem mehkem in močnem telesu, najdem še več stvari, ki pridejo v parih. Dva očesa, dve obrvi, dve nosnici, dve možganski polovici. Dve pljučni krili, dva jajčnika, dve ritnici. Dve polovici srca, ena polna in druga prazna kisika. Dve prsi z dvema prsnima bradavicama, in levo in desno od teh dveh prsi, se moji dve roki razširjata v širok, širok objem.

Včasih, še posebej, ko mi je hudo, sem prepričana, da obstajajo pari samo zato, da lahko vsak drži svoj pol. In samo če vsak v paru drži svoj pol, so stvari v ravnovesju. Na eni strani žalost, na drugi strani sreča. Nasprotji, ki ko si zreta v oči, ustvarjata ravnovesje.

Včasih, še posebej, ko mi je hudo, rada pomislim, da se roki, ki se vijeta iz mojega srca, razširita v širok, širok objem in da vse počiva v njem. In tako naročje ene roke nudi varnost moji žalosti in razočaranju in jezi, ker ni tistega, kar hočem … v naročju druge roke pa počiva moja sreča in hvaležnost in navdih za vse, kar je. In jaz ne držim ne z eno stranjo, ne z drugo. Se ne nasmiham eni in mrko ošinem druge. Ne. Jaz sem ta, ki nekje na sredini obe ljubeznivo ziblje. Ki ljubeznivo ziblje – vse.

*
O Mami in Punčki se seveda pogovarjamo na Potovanju v Polnost, začnemo v soboto, 23/5, prijave pa so možne vse do 29/5. Če te zamika, lahko o Potovanju zveš več na tej povezavi.
Za lastnice moje knjige (link spodaj) je Potovanje cenejše.
cropped-attha_naslovnica.jpg

Budno bdi babica preporoda

0c61d86ce8600c997071ee204438956b

Mati teh transformativnih časov je Temna boginja, ki kot babica budno bdi ob našem lastnem preporodu. Zato se nas toliko trenutno ne more več pretvarjati, da ne slišimo njenega klica …

Mnogi Temno boginjo enačijo z nečim, kar bi naša družba opisala kot slabo ali negativno. Morda z depresijo. Ali z negativnimi čustvi. Ali s smrtjo. Z nečim, čemur se je dobro v velikem loku izogniti. Ali potlačiti. Ali ignorirati. Pri čemer nobenemu izmed teh pristopov ne moremo reči »rešitev«, saj nam pomagajo samo krpati nekaj, kar bi moralo biti na novo zašito. Raje popravljamo kot pustimo, da nekaj razpade; raje delamo kompromise kot v ognju stojimo za vsem, kar smo in zgorimo in se potem ponovno prerodimo iz pepela.

V nekaterih semitskih jezikih je beseda za »črno« skoraj identična besedi za »modro«, če je modra »tista, ki se je učila od življenja in tako dozorela«. Črna Madona, Temna boginja, je zame tista, ki je stala sredi ognja vseh sprememb in ta ogenj jo je osmodil in osvobodil in sedaj sajasta in s ponosno dvignjeno glavo stopa novemu svetu naproti.

Črna Madona, Temna boginja, je brezkompromisna, brezsramna ženskost, zakoreninjena globoko v telo. Telo je njen dom, je njena intuicija, je njen zemljevid. Mhm, zemljevid. Vsak delček telesa govori zgodbe o tem, kar je že doživela, izkusila, užila.

Klic Temne boginje slišimo tiste, ki smo preveč nasedle nečloveški »love and light duhovnosti«, ki nas je kljub vsemu, kar smo delale »prav«, pustila prazne, nesrečne, odtujene od svojega telesa in svojega sveta. Popolnoma nič ni narobe s tem, če v vsem iščemo samoroge in mavrice. Samorogi in mavrice so tudi zabavni, poudarek na besedi »tudi«. Toda če zaradi njih nismo sposobni videti druge plati medalje in s tem celotne resnice o tem, kaj pomeni biti človek, so samorogi in mavrice kot tista roza sladkorna pena, ki jo prodajajo poleti na štantih; v usta si lahko bašeš cele kepe zadeve, pa boš na koncu vedno prazen. Polna usta, prazna rit, bi temu rekla moja nona. Jaz sem se tako – polnih ust in prazne riti, namreč – počutila vse dokler nisem naletela na Temno boginjo, varuhinjo skrivnosti. In od tedaj … no, od tedaj se učim polnokrvnosti. In sem končno cela. Ne dobra, ne slaba. Jaz.

*

S Temno boginjo, varuhinjo telesnih modrosti, kot tudi z arhetipskim prehodom iz Punčke v Mamo, ki zmore držati tako lastno svetlobo kot tudi temo brez da bi klecnila, bomo delale na Potovanju v Polnost: Polnokrvna, s katerim začnemo 23/5. O Potovanju v Polnost izveš več na tej strani.

Za lastnice moje knjige je Potovanje cenejše.

cropped-attha_naslovnica.jpg

Temna boginja

fullmoon3

Odkar pišem o Temni boginji in njenem kraljestvu, Podzemlju, dobivam pisma žensk, ki se jih moji zapisi dotaknejo. Bodisi jih navdihnejo, da se še bolj radikalno sprejmejo in ljubijo, bodisi jih prestrašijo, toda nikoli jih ne pustijo ravnodušne. Vselej jih namreč zadene tisto vedenje, da v njih samih obstaja še en povsem neraziskan svet, ki jih vabi in kliče.

»Zakaj nas delo na sebi vedno vodi v Podzemlje?« me je zadnjič vprašala ena ženska.

Zato, ker so naši darovi zakopani v blato. Kot biseri.

Včeraj mi je pisala ženska, ki je rekla, da so jo v sanjah napadali krokodili – bitja, ki spijo v blatu. Ta ista ženska je svoje pismo začela s priznanjem, da se je Temne boginje iz mojih zapisov ustrašila, ampak bolj kot je brala, bolj ji je postajalo jasno, da se v resnici ne boji neke skrivnostne pojave, ki bi nanjo prežala v temi in tišini, temveč svoje lastne moči.

Ustrašila se je dometa lastne teme in s tem lastne polnosti, sočnosti … polnokrvnosti. In ta strah je povsem upravičen, če smo bile naučene živeti samo tisto, kar je lepo in sprejemljivo. Dokler smo živele navzven, za druge, je to še šlo. Toda ko se ženska znajde na prehodu iz arhetipske Punčke, ki živi, da ugaja, v arhetipsko Mamo, ki živi, da svetu svojo dušo predaja, potem fasada ni več dovolj. Ne more biti več dovolj, kajti če je Punčka kot rastoča luna, potem mora biti Mama polna luna, ki s svojo polnostjo sveti v temi. Na tem prehodu nas Temna boginja povleče navznoter in navzdol v Podzemlje, kjer od nas zahteva, da se naučimo soočati s seboj in še posebej s tistim delom nas, ki smo ga doslej tlačile v lastno Pandorino skrinjico.

Povabila Temne boginje ne moremo preslišati. Nekaj časa ga lahko ignoriramo in s svojim odhodom odlašamo ter se prepričujemo, da se nam življenje ruši pred očmi, ker nismo dovolj meditirale ali delale joge ali kaj podobnega. Toda ubežati Podzemlju ne gre. In zato … STRAH. Strah, ki ga je zgoraj omenjena ženska opisala v svojem sporočilu. Strah, ko nas v sanjah lovijo krokodili, bitja, ki spijo v blatu, pri čemer je blato sinonim za »navznoter in navzdol«.

Poznaš ta strah?

Jaz ga zelo dobro poznam, kajti vse življenje sem se bala teme. V otroštvu me je bilo strah fizične teme noči, od najstništva naprej pa simbolične teme senc. Bala sem se jezne glasbe, črnih oblačil in sovrstnikov, ki se niso prijazno smejčkali, ampak so napadalno zrli v svet. Bala sem se vsega, kar niso bili samorogi in mavrice – hkrati pa me je lastna tema glasno klicala in tako sem kot mala pikica v svoji najljubši enciklopediji za otroke prebirala zgolj poglavji o črni smrti, epidemiji kuge iz 14. stoletja, ter atomskih bombah, v Erjavčevih Domačih in tujih živalih v podobah sem brala samo razdelek s kačami, in mojega duha so burile vse narkomanske scene od Otrok s postaje ZOO do Trainspottinga ter navsezadnje do tega, da so me vedno privlačile odvisnosti in odvisniki. Vse do pred nekaj leti nisem bila sposobna odpreti svoje Pandorine skrinjice, ker me je preveč plašilo vse, kar bi utegnila v njej najti.

Ampak potem sem izvedela za mit o Inanni, ki je bila kraljica nebes in zemlje, ter njeni sestri Ereškigal, ki je kot Temna boginja vladala Podzemlju in ko sem prvič slišala njuno zgodbo, me je spreletelo, da je Temna boginja v resnici nekdo, ki ljubeče in potrpežljivo drži in ljubi vse, s čimer se jaz nisem pripravljena soočati.

Temna boginja drži vso težo tega sveta v svojem ljubečem naročju. Vsa čustva, s katerimi se nismo pripravljeni soočati.  Vse, kar se nam zdi preveč.

Za rokav nas pocuka šele, ko ve, da smo pripravljene sprejeti vse: svojo svetlobo in svojo temo. Za rokav nas pocuka šele, ko ve, da smo zmožne sprejeti odgovornost za vse dele sebe. Za rokav nas pocuka šele, ko ve, da moramo odpreti svojo Pandorino skrinjico … ter zaživeti polnokrvno.

*

O Temni boginji, mami senc, kot tudi o arhetipskem prehodu iz Punčke v Mamo, ki lahko v svojem naročju drži hkrati svetlobo in temo, bomo govorile na Potovanju v Polnost, s katerim pričnemo 23.5. Več o Potovanju lahko izveš na tej povezavi.

Za lastnice moje knjige, pa tudi za samohranilke, študentke, brezposelne, in vse v težjih finančnih situacijah, je cena Potovanja nižja. Povezava do moje knjige je na spodnji sliki.

cropped-attha_naslovnica.jpg

Boginja malo drugače

371a48143b5841513356453370b3f42c

Nedolgo tega mi je moški iz mojih pesmi rekel, da sem boginja. In ker se mi je že večkrat zgodilo, da so me moški postavili na piedestal, na katerega nisem hotela, sem tokrat čutila potrebo po tem, da arhetip boginje pogledam z malo drugačne perspektive, kot bi ga sicer. Vsakič, ko mi je kak moški rekel, da sem boginja, sem se namreč počutila kot tisti pozlačen kipec z oltarja, ki se nedosežno sveti in ki se ga ne dotikamo; lahko se mu priklonimo in lahko k njemu molimo, toda z njim ne pijemo čaja in z njim ne gremo na sprehod.

Običajno sem se ob teh besedah počutila zelo daleč, odtujeno, drugačno, skoraj nečloveško. In absolutno vedno sem si želela zgolj to, da me moški vidi v vsej moji človeškosti in me ne kot izbirčen otrok prebira po krožniku in užije samo, kar je sposoben požreti. Absolutno vedno si še vselej želim zgolj to, da me vidijo preko svoje potrebe po idealiziranju ženske – ki je v svojem bistvu le nasprotje od včasih vseprisotne potrebe po demoniziranju ženske.

In vedno, ko si nečesa želim in mislim, da tega ne dobivam, se je dobro vprašati: »Ali si jaz dajem to stvar, po kateri hrepenim?«

Ali se vidim v vsej svoji človeškosti? Ali se vidim v vsem, kar sem, ali morda stremim k popolnosti zato, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z deli sebe, ob katerih mi ni udobno?

Potreba po »biti videna« je skupna vsem. Skupno vsem pa je tudi to, da smo običajno me same tiste, ki se ne vidimo, zato ker smo tekom življenja ponotranjile socialne konstrukte o tem, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. In ker ima naša družba strašno rada kontraste, se vse deli na tisto, kar je sprejemljivo in tisto, kar ni sprejemljivo: brezpogojno ljubeča Devica Marija je denimo okej, medtem ko nam je uspelo brezpogojno ljubečo Temno Mati – Temno Madono, zavetnico materinstva, babištva, plodnosti, kreativnosti in seksa, ki so jo križarji prinesli iz Bližnjega Vzhoda in jo je nato na veliko častila vsa Evropa – oblatiti do te mere, da smo povečini sploh pozabili na njen obstoj. A če hočemo živeti polnokrvno, če hočemo začutiti vso svojo polnost in jo potem deliti s svetom, ki jo zdaj bolj kot kdajkoli prej potrebuje, se moramo spomniti tudi na Temno Boginjo. In prepoznati del nje, ki živi v nas.

Meni je prepoznavanje Temne Boginje v sebi spremenilo življenje. V začetku svoje materinske kariere sem se močno ujela v ciklu nemogočih pričakovanj do sebe: želela sem živeti samo Devico Marijo, ker sem bila prepričana, da bom samo tako »dobra mama«. Na skrivaj pa sem bila konstantno jezna in se večno borila s svojim libidom, saj sem samohranilka in moja potreba po spolnosti ni bila potešena. Poleg tega pa me nihče ni več videl kot seksualno bitje. Predvsem pa sama sebe nisem več tako videla. In to je bilo zelo nezdravo – še moje telo mi je vsake toliko nepričakovano zašepetalo: »Ej, to, da v tvojih letih nimaš spolnega življenja, ni zdravo, veš?« Potlačila sem svojo erotiko, ker nisem vedela, kam z njo … vse dokler nisem sprejela domene Temne Boginje (pssst – Sence, Seks in Smrt) in sem se začela počutiti tako, kot sem se od nekdaj želela: celo, polno, sočno … polnokrvno. Ja, šele ko sem sprejela Temno Boginjo v sebi, sem lahko sebe sprejela v vsej svoji človeškosti.

O Temni boginji bomo govorile na Potovanju v Polnost: Polnokrvna, s katerim začnemo 23/5. Povezava do Potovanja je tu.

Cesarica

2f75bf23ebad8ca48d0694147a29fae9

V zadnjem času veliko govorim o pokopanem obredu prehoda med Punčko in Mamo, dvema obdobjema v življenju ženske. In glede na to, da se običajno osredotočam na arhetipski vidik teh dveh obdobij, danes razmišljam o biološkem vidiku Punčke in Mame. Konkretno razmišljam o obdobju tik preden sem zanosila, o pomladi osem let tega.

Tisto pomlad sem na polno cvetela, saj sem se bila pravkar vrnila iz Indije, kjer sem v sebi prvič zares začutila prvinsko in pristno – žensko. Tisto pomlad sem se odločila, da se bom povsem predala petju, moji prvi strasti, in vse se je počasi sestavljalo: vselila sem se s kupom glasbenikov, slučajno mi je na štop ustavil glasbeni producent, ki so mu bile moje pesmi všeč, z zadnjimi prihranki sem kupila kitaro in jo pridno vadila in redno sem hodila pet pod Šuštarski most, kjer je akustika fenomenalna. No, tisto pomlad sem redno hodila tudi na tarot k prijatelju in ta je zame vsakič znova izvlekel tretjo karto velike arkane, Cesarico. Cesarica je klasično upodobljena kot noseča ženska, ki sedi na prestolu sredi cvetočega travnika in buhteče narave. Čisto vsi elementi na tej karti nam govorijo, da gre pri cesarici za arhetip Mame: nosečnost predstavlja biološki (in do neke mere tudi duševni) prehod v materinstvo, bujnost narave nam priča o polnosti nekoga, ki je sprejel svojo svetlobo in temo in ju sedaj integrira v vse, kar je, prestol pa vsaj v mojih očeh simbolizira nekoga, ki je sprejel svojo resničnost in ji sedaj vlada. In vsakič, ko je Matic zame izvlekel karto Cesarice, si je zamrmral v brado: »Ja, itak, ti si takšna mama, Tamara.«

»Jaz, mama?! Kam ti sploh gledaš?!«

Sebe sem videla svetlobna leta stran od Mame. Deloma zato, ker je bila tedaj samokritičnost moja dikcija. Deloma zato, ker sem šele dobro zaključila odnos s fantom, s katerim si nisem predstavljala, da bi kdaj imela otroke, kljub temu, da je on vsa leta odnosa sanjal o tem. In deloma zato, ker sem vse življenje poslušala, kako egoistična in sebična sem in kako ne vidim dlje od svojega nosu. V bistvu me je ravno včerajšnji incident z mlajšo sestro spomnil, zakaj sem se tedaj počutila svetlobna leta stran od arhetipa Mame. Ker so bila vrata sobe, v kateri sem včeraj pisala, medtem ko je Svarun gledal risanke, odprta, sem lahko slišala, kako se je moja sestrica za mojim hrbtom staršema na ne ravno prijazen način pritoževala, ker s Svarunom hodiva tja in jo motiva pri učenju. In še preden so me njene besede lahko zbodle, sem v sebi zaslišala: »Fak, tako sem se jaz obnašala še dve leti tega … in morda na trenutke še včeraj.«

Moja sestra je moje čudovito ogledalo. Ker je deset let mlajša, mi na zelo nazorno neizprosen način pokaže nekdanjo različico sebe. Pokaže mi moje sence, vse tisto, kar še vedno kdaj puščam za tančicami, ker nočem videti: da moje še vedno včasih bolj pritiče sebični, razvajeni Punčki, kot ljubeči in spoštljivi Mami.

Moja učiteljica Sarah Durham Wilson, od katere se že skoraj leto dni učim, kako namesto ranjene Punčke izbrati ranljivo Mamo, veliko govori o tem, kako pogosto se nam zgodi, da v naših starajočih se telesih še vedno vlada mala nebogljena Punčka, ki ne ve, kaj bi sama s sabo. Točno tako sem se počutila tedaj pri petindvajsetih, ko mi je Matic vsakič znova dejal, da delujem zelo materinsko. In ni bil edini. V tistem obdobju sem pogosto dobivala takšne komentarje – ampak v tistem obdobju sem se še vedno skrivala za maskami, tako kot Punčke, ki si želijo biti samo sprejete, to počno. Punčka se vedno znova trudi postati »nekdo« za nekoga drugega. Mama pa vedno znova postaja »nihče« zato, da lahko v vsakem trenutku znova odkrije, kdo je.

In tako sem pri petindvajsetih vedela: »Moje telo je telo odrasle ženske, jaz pa nisem odrasla ženska, ker sem nezrela, nesamozavestna, moj občutek za lastno vrednost pa je odvisen od fasade in od številke na tehtnici; vse, kar počnem, počnem za odobravanje in tudi pojem bolj zato, ker so mi povedali, da sem v tem res dobra in jaz res rabim, da mi nekdo konstantno govori, da sem v nečem dobra, ker če sem v nečem dobra, to pomeni, da sem – dobra … ne?«

Leto in pol zatem sem rodila, ampak v sebi sem bila še vedno Punčka. In ne, ne nameravam oporekati dejstvu, da nas porod na nekem nezavednem nivoju globoko spremeni. Pač, nas. Tudi mene je opolnomočil do te mere, da sem si potem še dolgo mantrala: »Če sem zmogla to, zmorem vse. Zmorem, zmorem, zmorem.« Ampak bolj kot opazujem, bolj mi je jasno, da se v naši nezreli družbi začnemo prej ali slej vse počutiti skrajno nepristojne, nesposobne, nemočne in nezadostne kot mame. In ne, to ni v nas, to je v družbi. V družbi, ki je pokopala obrede prehoda. V družbi, kjer si mora zdaj vsaka zase in vse skupaj začeti neprestano mantrati: »Če sem zmogla to, zmorem vse. Zmorem, zmorem, zmorem.« Vse tiste, ki smo že kdaj rodile človeka ali projekt, vse tiste, ki še nismo in vse tiste, ki globoko v sebi vemo, da je čas za polnokrvno življenje: »Zmorem, zmorem, zmorem.«

Šele po tem, ko sem bila že polšesto leto biološka mama, sem ugotovila, zakaj sem se počutila tako nepristojna, nesposobna, nemočna in nezadostna kot Mama. Šele lani sem ugotovila, kaj mi je manjkalo. Manjkala mi je Mama.

23/5 začnemo s Potovanjem v Polnost in velik del tega potovanja bo prehod iz arhetipske Mame v Punčko, poleg tega pa bomo delale tudi s Temno boginjo, kraljico senc. Če te zanima več o Potovanju, sledi tej povezavi.

attha_naslovnica

Tri obdobja ženskosti

fc9a8e2e90bf4b93a1cc548776524183

Ko so ljudje včasih opazovali, kako se ženska tekom življenja spreminja, so njeno življenje okvirno razdelili na tri obdobja: na obdobje Punčke, Mame in Modre ženske. Ta obdobja so bila sicer usklajena z biološkimi funkcijami ženske, toda niti slučajno niso označevale samo teh. Obdobje Punčke je tako sovpadalo z obdobjem pred spolno zrelostjo, obdobje Mame z rodnim obdobjem ter obdobje Modre ženske z menopavzo, toda poleg biologije so ta obdobja pričala tudi o duhovnih kvalitetah in zrelosti posameznic. Prehodi iz enega obdobja v drugo so bili najpomembnejši mejniki v življenjih ljudi in te prehode so počastili in proslavili z obredi – z obredi prehodov.

Dejstvo, da so bila ta obdobja ravno tri, je po mojem zelo pomembno, saj lahko skozi vsake tri poljubne točke na ravnini potegnemo krožnico. V učilnicah za matematiko sem preživela relativno velik del svojega življenja, toda večine stvari iz teh učilnic se ne spomnim; matematika ni bila moja strast, mi je pa vedno šla, zato se z njo nisem nikoli ukvarjala. Ampak ene stvari se pa spomnim, kot bi se zgodila včeraj in ne pred dvajsetimi leti. V sedmem razredu osnovne šole nam je tovarišica – mhm, tako smo učiteljice klicali še leta 2000 – povedala, da lahko skozi vsaki dve poljubni točki na ravnini potegnemo črto, skozi tri poljubne točke na ravnini pa lahko narišemo – krog. Krog simbolizira življenje. Krog življenja. Življenje. Smrt. Preporod.

Zadnjih nekaj tisočletij se naša kultura močno trudi, da bi na krog življenja pozabili. Namesto kroga so naša življenja postala daljica, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo in vmes … se pač trudimo preživeti. Patriarhalni družbi je uspelo obrede prehoda pokopati, saj ne vrednoti življenja toliko kot vrednoti rast in kapital in moč. Krog življenja pa ji je uspelo spremeniti v daljico z dvema ekstremoma in v naši resničnosti je vse ali to ali ono – si bodisi z nami bodisi proti nam, si ali gor ali dol, dober ali slab. In tukaj se ljudje navadno zatikamo, ker instinktivno vemo, da svet ni ali-ali, temveč ne samo-ampak tudi.

To zatikanje sem sama izkusila nekaj let tega, ko sem se začela spoznavati s svojo temo, s sencami, s tistim, kar sem pridno skrivala za tančico. Duhovnost me je začela zanimati že zelo zgodaj, ampak vse, na kar sem naletela, je bila tista »svetla« duhovnost: mavrice in samorogi in bitja luči. Približno polovica resničnosti, torej. Preostalo polovico stvari, ki jih na sebi nisem mogla sprejeti, »ker dobri ljudje pač niso takšni«, sem pometla pod preprogo vse dokler ni ta polovica začela bruhati ognja, ki me je spekel in zažgal in sem zgorela – in končno zares zaživela … CELA. Ogenj pogosto povezujemo s transformacijo in beseda, ki označuje »črno« je v nekaterih semitskih jezikih enaka besedi za »modro«, če modra označuje tisto, ki se je iz svojih izkušenj naučila in sedaj to znanje deli z ostalimi. In tako je bilo z mano: ko sem se naučila sprejeti tudi tiste stvari, ki jih raje ne bi, so postale tudi mavrice in samorogi smiselni. Šele ko sem sprejela svojo temo, sem sprejela, da nisem to ali ono, marveč vse, kar se ima iz mene izraziti. Ne dobra, ne slaba, ampak preprosto – jaz.

Da sem pa to sprejela, sem morala začeti iskati Mamo v sebi; arhetip Mame je namreč tisti, ki ve, da življenje ni ali-ali, marveč ne samo-ampak tudi. Mama je namreč tista, ki lahko tako široko razpre roke, da lahko v njenem objemu živi oboje: to in ono, plus in minus, svetlo in temno, gor in dol. Nič ni izpuščeno. Vse je dobrodošlo. Vse, kar je del … resničnega življenja. Tega življenja tukaj in zdaj.

In kako sem začela iskati Mamo v sebi? Tako, da sem lani stopila na prehod med enim obdobjem in drugim. Zdaj, ko obredi prehoda niso več del kulture, moramo pač sami opaziti, če smo obtičali v življenju, ki nam ni več čisto prav. Če je doslej zorelo samo naše telo, ne pa tudi naša osebnost, imamo dejansko občutek, kot da nosimo premajhna oblačila. Samo, da ne gre za oblačila, ampak za obnašanje.

Ali veš o čem govorim?

Imaš tudi ti kdaj ta občutek?

23/5 začnemo s Potovanjem v Polnost: Polnokrvna, kjer bomo raziskovali arhetipa Punčke in Mame ter delo s Temno boginjo, kraljico senc. Če ti zadiši, se na Potovanje lahko prijaviš tukaj.

cropped-attha_naslovnica.jpg