Po dolgem, dolgem ogrevanju, ki je trajalo vse odkar sem avgusta izdala svojo prvo knjigo, sem se februarja letos naposled voljno spustila v Podzemlje.

Pot ni bila dolga, kajti pred tem sem se počasi, potihem spuščala cela štiri leta – vse odkar sem zato, da bi moj sin imel očeta, jaz pa ljubimca, pristala na odnos, ki je tako mene kot Svaruna močno oskrunil.

Ne, pot ni bila dolga. In verjemite, po vseh teh letih spuščanja, je bilo pristati na trdnih tleh Podzemlja pravi blagoslov. Pred tem sem se namreč zelo pogosto počutila, kot da se okrog mene vse ruši. Vsakič znova sem imela to vizijo padanja: ko se mi je že zazdelo, da sem si s svojimi brezhibnimi načrti tlakovala pod nogami, se je svet pričel tresti in tla pod mojimi nogami so se zdrobila v nešteto drobnih koščkov. Razblinila. Vse se je zgodilo tako hitro, da se nisem imela časa niti ničesar oprimiti in tla so me posrkala vase – da sem trenutek kasneje že pristala nadstropje nižje. In ko sem se v tem nadstropju (sprva nerada) udomačila in si s svojimi brezhibnimi načrti za plezanje navzgor spet tlakovala pod nogami, se je zgodba ponovila. Potres. Tla se razblinijo in posrkajo vase. In znova pristanem nadstropje nižje. In nižje. In nižje. In nižje.  Vsakič, ko sem mislila, da nekaj vem, to se pravi – da vem, kdo sem in kam grem … puff, gone. In vse, proti čemer sem trdoživo plezala, in se naprezala in se vzpenjala, je bilo vedno dlje in dlje in dlje.

Nekajkrat sem se popraskala po glavi in se vprašala: »Kaj pa, če mi sploh ni potrebno plezati navzgor?«

Ampak zatem sem proti takšnim bogoskrunskim mislim zamahnila z roko kot proti roju sitnih muh, se v nejeveri nasmehnila svoji ideji in jo označila za čudoviti nesmisel.

In ja, to svojo idejo bi nedvomno lahko imela za nesmisel, če se ne bi ravno v tistem spomnila na dogodek izpred devetih let, ko sem v meditaciji spraševala, kdo je moj angel varuh in pričakovala karkoli bolj prebavljivega kot odgovor, ki sem ga dobila: »Kali.«

Tedaj še nisem vedela, kdo Kali je, ampak spomnim se, da se mi je ob imenu pred očmi nemudoma naslikala moška podoba temnih kodrastih las; hja, hčerka patriarhata pač vedno misli, da jo bo rešil neki princ, kaj? In ko mi je kakšno minuto zatem leksikon pokazal namesto moške žensko podobo temnih kodrastih las … z ogrlico iz lobanj, krilom iz krvavečih podlahti, ki v eni roki drži odsekano glavo, v drugi pa okrvavljeno sabljo, sem se stresla in rekla: »Ne, pa ne, pa ne. To bo pomota. To mora biti pomota. Kajti če je to moja vodnica, kdo sem potem jaz?«

Potem sem se ozrla navzgor, v nebo – od koder sem bila naučena, da nas tisti božanske sorte vedno poslušajo – in ji opravičujoče dejala: »Ej, sori, ampak ne morem. Jaz sem love and light and rainbows and unicorns. Ti pa, no …«

In v mislih se mi je izoblikoval refren tiste Kreslinove pesmi, ki sem jo ob tej priložnosti namenoma zanikala: »Nočem, da me vidijo s teboj. Pa brez zamere.«

Za Božič, ko sem si zaradi udarca v vrata zlomila nos, so se pod menoj razblinila še zadnja tla, ki sem jih skrbno tlakovala s svojimi daljnosežnimi načrti. In vedela sem: ne morem se več pretvarjati, da je ne slišim. Kali me je namreč že mesece klicala k sebi. Pa ne gor, tja, kjer sem si jo pred enajstimi leti predstavljala. Dol – v ljubeč, varen objem teme in tišine.

*