Cel teden dni pred menstruacijo, ko se moje bistvo spušča navznoter in navzdol, Punčko Tamarico v meni poslušam: »Ej, prisežem … če še kje preberem, da moramo dvignit vibracijo, bom bruhala.«

Hkrati poslušam tudi Mamo v meni – Mamo tej Punčki, Mamo mojemu Svarunu in Mamo mojemu Svetu – ki še pomni: »Tudi ti si še ne tako dolgo tega mislila, da se moraš dvigniti  nad Zemeljsko oblo in poleteti …«

»Vem. To je bilo preden sem ugotovila, da je moja revolucija navznoter in navzdol.«

Vem.

Razumem.

Dvigovanje vibracije zveni v teh časih zelo mikavno, kajti bolj kot se dvigaš, bolj spuščaš strah in jezo in žalost in ostala čustva, ki nas vežejo na Zemljo. In ne čutiti svojih in kolektivnih čustev se sedaj, v tej maniji, zdi kot balzam. Kot Rajski vrt preden smo ugriznile v jabolko in ga ponudile Adamu. Ali pa morda kot Rajski vrt, preden smo iz njega tako kot Lilit odletele, ker je bil za nas preprosto preveč pogojevan?

Čutim, da sedaj ni čas, da bi karkoli dvigovali. Čas je, da gremo navznoter in navzdol. In čutimo vso svojo človeškost. Čutimo polnost človeške izkušnje. Polnost – pa tudi nepopolnost, kajti slednja jo dela tako slastno in sočno in živo.

To me spominja na zgodbo o Inani. In ti časi vabijo na Inanino potovanje. Potovanje navzdol.

Inana je svojo pot začela kot kraljica nebes, toda kaj kmalu se je z nebes voljno spustila na Zemljo, ker je razmišljala: »Tukaj, v nebesih, je vse preveč popolno. Vsi so razsvetljeni, vsi živijo v ljubezni in ne v strahu … dolgčas.«

Ko je prispela na Zemljo, je postala čarobnica. Od Zemlje se je učila, kako živeti na in z Zemljo. In mislila je, da je srečna. Vse dokler ni nekega dne od spodaj zaslišala tihega rjovenja.

Kaj? Mar obstaja spodaj? Mar ni Zemlja najbolj spodaj, kolikor lahko grem?

Izkazalo se je, da ne. Izkazalo se je, da obstaja še bolj spodaj kot spodaj na Zemlji. Izkazalo se je, da obstaja Podzemlje, kjer živi Inanina sestra Ereškigal. Ereškigal je podzemlja, ki v svojem naročju in v svojem srcu drži vso bolečino našega sveta. Ona je tista, ki ujame vsa čustva, ki jih potlačimo pod površje naše zavesti, ker se nam zdijo preveč strašna ali boleča ali črna. Ereškigal je temna boginja … zato ker mora živeti z vsemi sencami, od katerih si mi lahko privoščimo odleteti.

V zgodbi se izkaže, da od spodaj tiho rjovi, ker ji je pravkar umrl mož. In Inana začuti, da mora k njej v Podzemlje. Nemudoma.

❤

Povezava do moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco: https://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mg