Telo je modra ženska

89352268_10158211831384166_4356712905488465920_n

»Kaj praviš?« mi zakliče, medtem ko sopiha za menoj.

»Pravim, da naših drv ni, kjer sem jih pustila …« zamrmram v brado bolj sebi kot Svarunu, medtem ko hitim po stopnicah navzgor.

»Jaz sem ti jih nesel gor,« se vmeša sosed, ki sicer živi v pritličju, a mi sedaj koraka naproti, saj se – kot kaže – spušča iz četrtega nadstropja.

»Ooo, a res?« zažarim.

»Ja, seveda. Zato pa smo sosedje,« mi pomigne, ko utrujen po še enem dolgem dnevu na gradbišču, hiti domov k družini, »sem videl, da si pustila na zidku, pa sem ti kar odnesel …«

»O, kako lepo,« zagrulim in mislim resno, »najlepša hvala.«

Dolga leta sem se spraševala, kaj pomeni biti ženska. V zadnjem času pa sem se o tem nehala spraševati in začela izkušati. Seveda. Vedno je najprej misel. In ko misel spustimo, naredimo prostor za izkušnjo.

Jaz sem po izdaji knjige spustila VSE: vse, kar sem mislila, da vem. Spustila sem tudi pričakovanja, da bom kdajkoli še kaj vedela. In ko sem to storila, sem zaslišala glas, ki ni bil moj, a je vseeno prihajal odznotraj: Pridi v telo.

Kar sem slišala, mi ni bilo všeč. Niti najmanj. Ampak da me nekaj vabi v telo, me tudi ni presenečalo, kajti vedela sem, da bo prej ali slej do tega prišlo. To sem vedela (in se dolgo sprenevedala), vse odkar sem s tem trikrat podpisala pogodbo. Najprej pri osmih, ko sem spoznala, da je moje telo narobe in umazano. Drugič pri sedemnajstih, ko sem zbolela za anoreksijo. In nazadnje pri šestindvajsetih, ko sem zanosila, donosila, rodila ~ in spoznala, da je moje telo v resnici modra ženska.

Ko sem bila v času nosečnosti priča vsej čarobnosti, ki jo telo zmore, sem si ga prvič v življenju zaželela sprejeti: sprejeti in torej ljubiti, kajti sprejemanje je najbrž najbližja definicija ljubezni. Toda k temu sem pristopila na edini način, ki sem ga poznala – in ki se je vsakič dotlej izjalovil. K temu sem pristopila razumsko. Hotela sem ga ljubiti iz glave. Pa ni šlo. Kajti iz glave sem ga lahko samo cenila. Ali spoštovala. (In še to samo včasih, ko je bilo v glavi sončno; ko so pa moje notranje nebo prekrivali nevihtni oblaki, sem se nad telesom znašala.) Da bi ga lahko vzljubila, sem morala vanj.

In tako sem se v zadnjih mesecih po dvaintridesetih letih življenja s to modro žensko, ki je moje telo, začela – utelešati. No, tako se mi je vsaj zdelo. Kot da bi prvič zares spoznala, kako je, če si živ v svojem telesu. Kot da bi prvič zares pritisnila na lastne gumbke in aktivirala ženske kode v tem telesu. Kot da bi prvič ta svoj inštrument zares uglasila, da me lahko življenje vzame v svoje naročje kot kakšno flamenko kitaro in se muza, ko igrivo prebira moje strune … ko počne z mano vse, za kar sem tukaj … glasbo.

Ko življenje igra na moj inštrument kot na kakšno flamenko kitaro, se zgodi, da iz mene izvabi glasbo. Tako je. Moje telo mi poje skrivnosti, do katerih bi z glavo prišla mnogo pozneje, če sploh kdaj. Tako je bilo tudi nekaj dni tega …

Okoli šestih zvečer sva prišla s Svarunom domov z novo vrečo drv in se najprej odpravila na vrt pokukat solatke, ki sva jih prej posadila. In medtem ko sva bila na vrtu, me je sladek svež pomladni polmrak šepnil na uho: »Sledi mi, pa ti povem skrivnost.« Svaruna sem povabila na večerni sprehod do gozdička, drva pa pustila kar na zidku pred blokom brez skrbi, da jih morda ne bi bilo več tam, ko se vrneva.

Pa sva šla. Medtem ko vdihujem topel zrak, poln cvetnega prahu, in skušam karseda zbrano poslušati predavanje svojega sina o nečem, kar sem tistega dne slišala že vsaj štirikrat, mi pomladni polmrak prišepeče: » Pridi v telo.«

Ker rada in zato veliko pišem, berem in govorim, preživim precej svojega časa v glavi in včasih se konec delovnega dne počutim, kot da me je sama glava, ki melje in melje do onemoglosti, medtem ko ta modra ženska, ki je moje telo, životari kar po svoje, povsem samorastniško. Saj ne rečem, zelo dobro ji gre. In ni, da potrebuje mojo pomoč pri opravljanju vseh funkcij, ki me držijo pri zdravju in zavesti. Ne. Kar rabi, je to, da bi nekdo živel v njej. In da bi bila ta nekdo jaz.

Namuznem se, pomežiknem, potem pa pokorno pridam: »To je ta tvoja skrivnost?«

Odzovem se povabilu. In pridem v telo. Domov. Tako, da zaprem oči in storim tisto, kar počnem zadnje mesece, ko dobim isto navodilo: svoje prsi ljubeče napolnim z vdihom življenja. To je to. Preprosto postanem in začutim svoje prsi. Ni, da se hudo osredotočam nanje. Ne, kajti na ta način z lahkoto spet zdrsnem v glavo, v misli. Samo … potopim se vanje. In ko se potopim vanje, zdrsnem v telo. Postanem mehka. Voljna. Polna. Polnokrvna.

Ni se mi treba več koncentrirati, da bi slišala, kaj Svarun govori. Slišim ga jasno in glasno in mimogrede.

In ni se mi treba več koncentrirati, da bi slišala svoje telo. Slišim ga jasno in glasno in mimogrede in kar zaslišim je: »Ko prideva pred blok, bodo najina drva že v četrtem nadstropju.«

»Kaj? Kako? A resno?« začutim eksplozijo navdušenja, ki ni imela nič skupnega s tistim običajnim nejevernim, »oh, da bi bilo vsaj res, kajti danes se mi res ne ljubi …«

Ne. Tokrat sem vedela, da bodo drva gor. Kako bodo prispela gor, se mi ni sanjalo, niti me ni zanimalo. Vedela sem, da bodo drva že gor, in to je to. V svoji sočni pomladni mehkobi sem to vedela. Globoko v mehkem tkivu mojih prsi. In to je zadoščalo.

Mislim, da bom odslej verjela vsemu, kar mi bo povedalo pretanjeno mehko tkivo globoko pod prsnimi bradavicami.

In ko sva prišla pred blok in opazila, da drv res ni več, sem se za droben hipec čutila dolžno ne verjeti, ampak potem sem preglasila nejevero in si rekla: »Tamara, mislim, da moraš odslej verjeti vsemu, kar ti bo povedalo pretanjeno mehko tkivo globoko pod prsnimi bradavicami.«

Ja, mislim, da bom odslej verjela vse, kar mi bo povedalo moje telo. Kajti moje telo je modra ženska. O tem sedaj ni več dvoma.

*

Ta petek, 20.3., ob 20:30 bom na prvi dan pomladi v moji fb skupini Attha sestrstvo govorila o POLNOKRVNOSTI, o pomladi zunaj in znotraj nas in o življenju iz ženske esence. Upam, da se mi pridružiš.

In – če ti je bil ta zapis všeč, sem prepričana, da ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri si lahko več prebereš na tej povezavi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s