Osmi marec in zrele tepke

004-tamara attha WEB

Moja mama je svojo prvo deklico pričakovala na današnji dan pred triintridesetimi leti. Zdravniki so bili namreč napovedali, da se bom rodila na dan žena. In ne, ni naključje, da me je v življenju zaneslo v raziskovanje ženskosti. Ni naključje, da sem se od nekdaj spraševala, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. In niti ni naključje, da to spoznavam šele sedaj, ko sem se nehala spraševati in začela izkušati žuborenje ženske esence.

Ja, roditi bi se morala na današnji dan. No, saj vsi vemo, da je predvideni datum poroda vendarle samo predviden, ampak ravno zaradi tega ne morem, da ne bi malce predvidela, zakaj sem se odločila počakati. Sem morda že tedaj dejala rojenicam, ko so prišle trkat, naj še malo počakajo, ker še nisem čisto pripravljena? In potem, ko so prišle čez dva dni spet, sem si mar morala priznati, ne samo, da nisem nič bolj pripravljena, ampak da v bistvu nikoli ne bom bolj pripravljena, in sem naposled zadržano prikimala in se spustila navzdol iz teme začetka? Ne vem. Kar pa vem, je to, da je imela ta zgodba v mojem življenju že ogromno uprizoritev. Pa ne samo v mojem. V življenjih vseh nas. Kajti ena od stvari, ki jih vem, je dejstvo, da so si tako naše izkušnje kot tudi izkušanje mnogo bolj podobne kot različne.

Najprej strast: duša si nekaj želi doživeti.

In potem, ko se stvar v nas umedi, da postanemo zreli kot velike, sočne tepke, ki se polno bohotijo na soncu: strah.

In kaj-pa-čeji.

»Kaj pa, če bo bolelo, ko življenje zagrize vame?«

»Mamma mia, seveda bo zabolelo, ampak ali nisi zato tukaj, da življenje zagrize vate? Saj si vendar tepka, tepka. «

Res. Sem smo prišli, da bi živeli. To se pravi, da bi bili živeti. Da bi se v popek rodili in potem v cvet odprli in potem v sadež dozoreli in potem … potem naj bi dovolili, da si nas življenje privošči. Da nas živi. Kako? Ja, tako, da mu pustimo, da se nas dotika. Pustimo, da nas boli. Pustimo, da se nam smeji. Pustimo, da nam paše ali nas plaši; da nas jezi, iritira ali preprosto radosti. Pustimo, da se zgodi. Vedno se zgodi, kar se mora in to, kar se zgodi, nas bogati. In to, da »se zgodi«, še ne pomeni, da se nam življenje dogaja. Ne. To pomeni, da življenje živi skozi nas. In mi smo tisti, ki »dogajamo«.

Prej ko slej nam postane jasno, da so stvari, na katere se nikoli ne moremo povsem pripraviti. Življenje je prva od teh stvari. Kajti ne glede na to, koliko zavlačujemo zato, da bi se pripravili, nas vedno uspe najti nepripravljene.

Hvala bogu, da je tako. »In boginji,« bi pristavil Svarun. No, morda predvsem njej, kajti predaje nas uči ona in predaja je potrebna, če si želimo zares živeti. Če si zares želimo, da življenje ugrizne v nas. In zdaj je čas.

No, seveda pa lahko tudi počakamo … in pozneje postanemo kompot.

In ne, saj s kompotom ni nič narobe, ampak vsaj za tisto tepko v meni vem, da si želi … da vanjo življenje zagrize … in se mu pocedi po bradi. 😉

🎁 In tudi, če bi tista tepka v tebi rada postala kompot, je tukaj vsaj ena stvar, na katero ti ni potrebno čakati – na prevzem mojega darila tebi ob dnevu žena: Od danes, 8.3. do naslednje nedelje, 15.3., je cena moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco 25€ namesto 34€.

🎁In vsem, ki si jo umislite v marcu, podarjam tudi 25% popust pri udeležbi na kateremkoli ženskem krogu ali programu v 2020 (eden prihaja zelo kmalu).

Več o knjigi si lahko prebereš na tej spletni strani, kjer jo lahko tudi naročiš: https://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mg

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s