Včeraj sem prebrala članek, ki je govoril o tem, da so med testiranjem razvpitega 5G omrežja v Den Haagu na Nizozemskem ptice kar “cepale” na tla. Mrtve, seveda. Tri manj kot tristo nedolžnih ptic je mrtvih padlo na tla med testiranjem omrežja, ki naj bi letos prišlo tudi v Slovenijo. In prejšnjo soboto je umrla naša ljubljena psička Ela.

Kaj imajo skupnega vse te smrti?

Tako ptice kot tudi Ela so umrle neposredno zaradi – ljudi.

Ko sem danes zjutraj plesala in prebujala svoje telo, to naše čudovito čuteče bitje, mi je zazvonil telefon. Bil je profesor z veterinarske fakultete v Ljubljani, ki je pravkar opravil obdukcijo naše psičke, in sporočil mi je, da je Elijina smrt posledica topega udarca v predel trupa, ki ji je zlomil dve rebri in raztrgal pljučno krilo, iz katerega je naposled izkrvavela.

V trenutku, ko sem to slišala, sem se zgrudila, tako kot se je prejšnjo soboto Ela zgrudila pred moje noge, in kriknila: »Neee …«

»Zelo mi je žal, gospa.«

»Neee, ampak,« se oklenem še zadnjega upanja; trdno se ga oklenem, da mi pobledijo členki in zadržujem dih, »se pravi zagotovo ni bil infarkt?«

»Ne, njeni organi so bili za njeno starost v izredno dobrem stanju.«

»Neee.«

No, Tamara, si že izgubila vero v ljudi?

»Mama, to je toliko hujše kot če bi umrla od infarkta! Bojim se, da izgubljam vero v ljudi.«

»Saj niso vsi takšni.«

»Vem, mama. Ampak jaz sem res hotela verjeti, da ni nihče takšen!«

Zajokala sem še glasneje. Začutila, kako presneto boli. In zarjula.

Vedela sem, da me lahko ne bi tako bolelo. Če bi živela varno in bi ne zaprosila za obdukcijo. Vmes sem se že vprašala, ali je bilo smiselno drezati, kajti … kar ne veš, ne boli.  In kar veš, žge in je včasih pravi pravcati ognjeni krst resnice.

Naj žge. Če to v tem trenutku pomeni živeti, naj ne neha boleti. Navsezadnje žalujem za drago prijateljico, za katero sedaj vem, da je umrla nasilne smrti, skoraj zagotovo s strani tistega, ki jo je brcnil. Morda tistega, ki sem ga videla odhajati in se ozirati k psici preko rame v trenutku, ko sem pritekla pred nonina vhodna vrata. Ne vem. On ali ona pa ve. In on bo živel s tem.

No, Tamara, si že izgubila vero v ljudi?

Nikoli! Kajti če jo jaz izgubim, jo prav lahko izgubiš tudi ti in potem vsi …

To me spominja na mojo najljubšo pesem od Libertinesov, The Good Old Days, ki pravi nekako tako: »Če si izgubil vero v ljubezen in glasbo, se nam slabo piše, kajti če si jo izgubil ti, jo lahko izgubim tudi jaz in to vem, da ne bi bilo prav. Saj veš, kako se trudim, da ne bi spet zašel na kriva pota, in boli me, ko te slišim vzdihovati za dobrimi starimi časi, kajti dobrih starih časov še ni bilo, dobri stari časi so sedaj.«

Grem ven, v gozd, da izjočem svoje solze in se pogovorim z Naravo, in se spomnim nečesa, kar mi na obraz nariše kisel nasmeh. Nekaj dni tega sem poslušala predavanje o tem, kako svojo duhovnost združiti s svojo človeškostjo, in v njem je Marion Woodman citirala verz iz pesmi W. H. Audena, ki se me je tako zelo dotaknil: »Love your crooked neighbour with all your crooked heart.«

Ljubi svojega nepopolnega soseda z vsem svojim nepopolnim srcem.

Ja. In navsezadnje smo vsi sosedje, kaj? Cimri. Kajti živimo na skupnem planetu. Ki ga družno uničujemo. Koliko nedolžnih smrti je še potrebnih, da enkrat za vselej pokopljemo toksično maskulinost v nas in v svetu, zaradi katere kot družba ne znamo kontrolirati svoje moči. Svoje avtoritete. In  večne težnje po več. Človek, ki je z brco ubil psičko, ki ga še oblajala ni, je to storil zato, ker je lahko. In ljudje, ki nas zavoljo napredka vedoč rinejo v prepad, tudi to počnejo zato, ker lahko. No, bomo videli, ali lahko. Mislim, da nas bo Mati Narava že ustavila, nič bat. Ampak resnično upam, da se bomo sami ustavili še preden nas ustavi ona, kajti ljubezen ni samo sladka in roza in pentljice in samorogi. Ne. Ljubezen je lahko tudi besen, odločen: »Dovolj!«

Smrt, ja. Te spomni, da je treba življenje čuvati. In božati. Blagoslavljati. Se mu klanjati. Ga ljubiti. Ljubkovati. Poljubljati. Plesati. Peti. Predvsem pa živeti. ŽIVETI!

In se mu zahvaljevati. Vedno.

*

Če se te je ta zapis dotaknil, te povabim, da zaviješ na to stran, kjer si lahko več prebereš o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco. V njej je podobnih zapisov še več.

Hvala za tvoj čas, vem, da je dragocen,

Tamara