Rezine mojega srca

87530746_210665053417128_7465270523342094336_n

Medtem ko sem čakala, da se zaključi rojstni dan, na katerega sem peljala Svaruna, sem z dragim prijateljem Jogijem sedela na čaju in se počutila skorajda krivo, ker sem se samo prve pol ure, ko sem mu govorila o Elijini nenadni smrti, jokala, preostali dve uri in pol pa režala. Pokažem mu psičkino fotografijo, ki sem jo prejšnje noči, ko zaradi silne žalosti nisem mogla spati, prilepila v dnevnik, nakar me vpraša, ali ga sme prelistati.

»Prelistati?! Dnevnik?!« v šoku odvrnem in skoraj bleknem: »Ne, to je samo moje.«

In nemudoma se spomnim nekega dogodka iz prejšnjih let, ko sem na štantu prodajala granole in energijske ploščice, ampak počasi že začela širiti glas o moji prihajajoči knjigi. In ker knjiga ni bila izdana in je zatorej nisem mogla lično izložiti na svojo mizo, sem vzela svoj tedanji dnevnik, ga zavila v bel papir in nanj nakracala naslov knjige v nastajanju, Attha: Prebujanje v žensko esenco. Ni, da se mi je zamisel zdela briljantna, a v resnici niti nisem razmišljala, koliko je dobra ali ne, saj boljše ideje, kako predstaviti nekaj, kar je bilo v tistem trenutku enako otipljivo kot zvezdni prah ali kripto valute ali flirtanje prek interneta, nisem imela. No. Ne samo, da ideja ni bila briljantna, izkazala se je za porazno. Ko sem se namreč vrnila k svoji mizi, od katere sem bila pred kake pol ure odvandrala, da bi se podružila z ljudmi na dogodku, sem slonečega nanjo našla mladega moškega, izredno zatopljenega v moj dnevnik. Tla so se mi začela drobiti pod nogami. Srce se je potopilo, želodec se je stisnil, in pljučem se je zdelo, da zadnjič zajemajo zrak.

Naglo stopim do njega in potihem, a odločno zamrmram: »Am, to je v bistvu moj dnevnik.«

Sama sebi: »Zelo slaba ideja, Tamara!«

On: »O. Oprosti.«

Njegova punca, moja prijateljica: »Ma Janko!«

On: »Ne, sej v bistvu je bilo zelo zanimivo pisanje …«

Jaz, tlom pod mojimi nogami: »Zemljo, otvori se

Ko se mi ta dogodek odvrti pred očmi, Jogi še vedno v roki drži moj dnevnik. Moj dnevnik: moje pisanje in moje srce; moj kaos in moje zveličanje.

Da bi ponovila sram in strah prejšnjega dogodka, ko nekdo prebere moje necenzurirane misli, se mi na prvo žogo seveda zdi nepojmljivo. Ampak potem pomislim, kolikokrat sem si že in kolikokrat si še bom izbrala, da se želim preživljati tako, da s svetom delim »fetine« – ali po slovensko rezine – svojega srca. No, kolikokrat? Vsakič znova. Ker druge poti ni.

Ozrem se navznoter in navzdol in svojemu telesu pomignem: »No, kaj praviš?«

In ko prisluhnem, slišim, da ne ugovarja. Nasprotno, počuti se žgečkljivo. To se mu zdi vznemirljivo. Zato globoko vdihnem in počasi prikimam: »Okej.«

Pogovori s telesom so tako preprosti. In vem, morda se zdi smešno, da dialogom s telesom pravim pogovori, kajti pogovori običajno terjajo besede, s telesom pa načeloma govorimo jezik občutkov. Ampak ja, tudi to so pogovori. Kajti kot nekomu, ki je tako odkrito zaljubljen v besede, se mi vedno bolj zdi, da najpomembnejše pogovore izvedemo – molče. Brez besed. S pogledi. In dotiki. Pa občutki. In z ljubečo prisotnostjo.

Jogi torej odpre moj dnevnik in lista. Lista in le tu pa tam prebere kaj, kar je napisano z velikimi tiskanimi črkami ali kaj, kar je podčrtano. Lista in jaz se počutim žgečkljivo. Smejim se. Letim z metuljčki v trebuhu. Sram in strah v meni vestno recitirata svojo mantro, da je deliti se z nekom, četudi samo preko besed, ranljivo; in ranljivosti sem se že majhna naučila izogibati, saj sem imela vtis, da je ranljivost nasprotje od moči.

Lista moj dnevnik in jaz se ob tem počutim obenem ranljivo in močno, obenem ponižno in brezkompromisno v vsem, kar sem. Lista moj dnevnik in sram in strah in žgečkljivost in metuljčki so ves čas prisotni, poleg njih pa tudi glasno šumenje mojega telesa, ki se stresa ob resnici: »To je tako intimno, to je tako intimno, to je tako intimno.« Ampak modrega zvežčiča, ki mi ga je sestra prinesla iz Finske, zato ker je intimno, še ne zaprem, se ne umaknem, ne zlezem pod mizo, si z rokami obraza ne pokrijem, se ne tako ali drugače skrijem. Vem, to sem doslej vestno počela: se delila, se razkrila, se prestrašila, se umaknila, se napolnila in ponovila vajo. Neštetokrat.

Tokrat ne. Tokrat obsedim. Kar je malce lažje. Kajti če bi stala, bi me burja prej s tlemi zravnala. Obsedim. In ne grem na stranišče ali na telefon. Tam sem, priča svojemu telesu, priča vsemu, kar se v meni dogaja pri tem majhnem koraku za človeštvo, ki je tako zelo velik korak zame.

Obsedim, kajti tega sem si potihem želela:

Povedati in biti slišana. Pokazati in biti videna. Prikazati se in biti čutena. Deliti in biti – sprejeta. Deliti in biti kljub temu, ali pa morda ravno zato – sprejeta.

In nekaj mi pravi, da si tega ne želim samo jaz …

*

Če si tega želiš tudi ti, te vabim, da si prebereš mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš na tej povezavi.

cropped-attha_naslovnica.jpg

Ča ča ča

b21ec2cd26748a5b2406c0c043012f45

Moja prva kolumna za občinsko glasilo naše, moje občine Hrpelje-Kozina:

Ko to pišem, me v želodcu znano tišči. Priznam: imam precejšnjo tremo. Kajti napisati članek za občinsko glasilo pomeni napisati članek, ki ga bodo brali ljudje, s katerimi se srečujem v trgovini in na pošti, pa v vrtcu, na igrišču, v naravi – če tistih, ki so me rodili, vzgojili in učili niti ne omenjam. In napisati članek za ljudi, ki te poznajo, je ranljivo.

Saj veš, o čem govorim. Gotovo si bil/a tudi sam/a že v situaciji, ko je bilo težko spregovoriti, ko se je bilo težko izraziti. Ampak če si res bil/a kdaj v takšni situaciji: mar nisi nazadnje ugotovil/a, da je ne glede na to, kako težko je kdaj povedati, kar imamo povedati, še težje molčati … in imeti nekaj za povedati?

No, jaz sem. Navsezadnje beseda ni konj. Konj ne, je pa lahko most.

Beseda je lahko most med ljudmi. In besede, ki jih vtkemo v iskrene, resnične zgodbe o izkušnjah iz našega življenja, ustvarjajo zares trdne mostove. Zato, ker so si naše izkušnje med seboj bolj podobne kot različne. Zato, ker so si naše izkušnje podobne tudi, če si naša življenja niso. Samo pomislimo, koliko manj same in čudne in izolirane se počutimo, ko nam kdo pove nekaj, kar se mu je pravkar zgodilo, mi pa na to odvrnemo: »Ej, točno vem, o čem govoriš. Isto se je zgodilo meni.« Dobro je vedeti, da se ne samo mi tako počutimo, da se vse to ne dogaja samo nam. In dobro je, da to vemo.

In ravno zato vam danes pišem tole pisemce. Da vam povem eno kratko zgodbico, ki se mi je zgodila pred kratkim in v kateri se lahko najbrž še marsikdo prepozna.

Jaz: »Uuu, danes je pa pravi dan za vse tiste opravke, ki me čakajo v Sežani. Spotoma pa še par stvari prevzamem in dostavim in tako ubijem tri muhe na en mah. Krasno.«

Zadovoljno zagodem ob misli na to, da bo moje popoldne dodobra izkoriščeno, moj čas pa aktivno preživet, in niti ne slišim, kako življenje ob tem zašepeta: »Hm, ne vem, no.«

Čez pol ure, tik za tem, ko sem vsem štirim ljudem, ki bi jih morala v Sežani ali na poti srečati, sporočila, da se oglasim, me kličejo z vrtca, ker se moj šestletni Svarun zvija na ležalniku od bolečin v trebuhu in glasno stoka.

Jaz: »Očitno iz te moke ne bo kruha.«

Odhitim po Svaruna in z njim popoldan preživim na relaciji kavč – kopalnica. In ko malček čez nekaj ur vendarle zaspi, da se njegovo telo okrepi, pomislim: »Hej, ta današnji incident me pa na nekaj spominja … aha, saj res.«

Namrščim se in to nemudoma zatem obžalujem, kajti ob tej obrazni grimasi začutim ostro bolečino v zgornjem delu nosa, kjer mi je pred slabima dvema tednoma počila kost. In ravno na to nesrečo sem se spomnila, ko mi je danes življenje preprečilo, da bi šla v Sežano po opravkih. Namreč, podobno kot sem bila danes prepričana, da je dan za opravke v Sežani, sem bila malo pred Božičem prepričana, da sem zbrala dovolj poguma za predstavitve svoje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla lani avgusta.

Jaz: »Uuu, zdaj sem pa res pripravljena, da pošljem knjigo v svet!«

Bila sem pripravljena in bila sem prepričana. In to prepričanje ni izhajalo, tako kot običajno, iz glave. Da sem pripravljena na korak naprej, sem čutila v telesu. In res sem bila! In korak naprej sem tudi naredila … čeprav bi bil morda tokrat korak vstran boljša izbira, glede na to, da so bila pred mano vrata. A kakorkoli, od te pripravljenosti in prepričanosti niti slišala, kako mi je Življenje potihem šepetalo: »Hm, ne vem, no.«

Na Božič sem nič hudega sluteča naredila korak naprej – in zakorakala naravnost v masivna vhodna vrata. Bum! Diagnoza: nosna piramida je počena. Obležim. In razmišljam: »Ko vsaj ne bi naredila koraka naprej! Potem se nič od tega ne bi zgodilo. Ampak če bi naredila korak vstran in se to ne bi zgodilo, se ne bi bila primorana ustaviti. In če se ne bi ustavila, se morda še dolgo ne bi zavedala stvari, ki sem se jih začela zavedati, ko sem takole ležala in gledala v strop.«

Stvari, kot so: nisem vsak dan mlajša in v življenju se lahko zgodi marsikaj, kar nas ustavi in vse sprejmem in vse je z razlogom, ampak ravno zaradi tega, ker ne vem, kakšen bo jutrišnji dan, bom danes živela tako, da lahko rečem, da živim. In povedala, kar imam povedati.

Vabim te, da tudi ti storiš isto. Da še danes živiš, kar imaš živeti. Da še danes poveš, kar imaš povedati. In da zaplešeš z življenjem en ča ča ča.

A zakaj ravno ča ča ča?

Zato, ker ča ča ča plešemo tako, da gremo korak naprej in nato nazaj in nato še malo vstran. Veš, moja najljubša definicija optimista je tista od Roberta Braulta, ki pravi, da je optimist nekdo, ki ve, da korak nazaj, potem ko si naredil korak naprej, ni katastrofa, ampak ča ča ča. In moja želja je, da ta dopis vsaj malo zrahlja prepričanje, da moramo v življenju vedno samo naprej, naprej, naprej. Ne. Tudi korak nazaj ali korak vstran je čisto na mestu – če se odločimo, da bomo živeli tako, da bomo z življenjem plesali ča ča ča.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, sem prepričana, da moraš ošvrkniti tudi tole stran, kjer izveš več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri je mnogo, mnogo več takšnih – in podobnih zapisov.

70909917_469179483680198_5595633227457888256_n