Tudi to bo minilo

damien casals

Zdi se mi, da nisem pisala vsaj teden dni, ampak vidim, da so od moje zadnje objave na blogu minili le trije dnevi. Trije dnevi, ki se zdijo dolgi vsaj teden dni.

V ponedeljek, pred tremi dnevi sem šla namreč v Izolo na repozicijo nosnih kosti po Božični nesreči z vrati in preteklih 72 ur se tako zdi kot zelo meglen in lepljiv cmok bolečine, Outlanderja, ležanja na hrbtu in izsušene ustne votline zaradi dihanja skozi usta.

»Gospa Mihalič …« začne otorinolaringolog nekje mojih let, jaz se pa sama sebi nasmehnem, kajti v trenutku pomislim na tisto, na kar sem včasih, ko sem se še bala staranja, pomislila, ko me je kdo naslovil z gospo: na tisto repliko Vianne iz Chocolat, namenjeno monsieur le comte: »Gospodična. Nikoli nisem bila poročena.«

Nasmehnem se, ker danes ne rabim poroke, da bi bila gospa. In ker ne rabim naslova gospodične, da bi se počutila okej in dovolj, torej vidno in družbeno sprejemljivo.

»Vidim, da ste za danes naročeni na repozicijo nosu v lokalni anasteziji. Kako to?«

»A zakaj ne želim operacije?«

»Ja.«

»Zato, ker sem podobno nezgodo imela pri sedemnajstih in najbolj grozni so bili tisti tamponi v nosu, iz katerih se je teden dni cedilo in me iritiralo,« mu povem.

Ampak to ni pravi razlog, da se za operacijo nisem odločila. Pravi razlog, da si operacije ne želim, je v tem, da vem, da se ji lahko izognem. In zdržim. In sem kos bolečini. Kajti če sem se pri sedemnajstih vsakršni bolečini izognila v velikem loku, se pri dvaintridesetih zavedam, da je strah pred bolečino običajno veliko večji kot bolečina sama.

»Aha, no tudi pri repoziciji na živo se lahko zgodi, da se pocedi malce krvi in so tamponi potrebni …«

To me zmede. Ne zaradi tamponov in krvi, ampak zato, ker je moje zaupanje vase in v to, da zmorem, malce načeto. Nekaj dni tega mi je nek drug otorinolaringolog zagotavljal, da ženske veliko bolje prenašamo tovrstne posege, zdaj pa tole.

Zato ga pogledam in ponižno vprašam: »Čemu tako skeptično?«

»No … ker bo treba malce potrpeti,« mi pove.

Sedaj se moje zaupanje še odločneje zamaje. Pa ne zato, ker na bolečino ne bi bila pripravljena. Seveda sem. Tistih nekaj dni, ko sem na trenutke precej nepotrpežljivo čakala na poseg, sem pogosto zamižala in si zašepetala: »Tukaj sem. Ob tebi bom. Nisi sama. Vem, da zmoreš.« Ampak vseeno sem v trenutku, ko je nekdo drug izrazil dvom v moj pogum, klecnila. In se ugriznila v ustnico. In pomislila na operacijo. In na to, kako bi mi slednja vso nadaljnjo bolečino prišparala. In nisem več vedela, kaj naj.

»Z instrumentom malce privzdignemo nosno piramido in z drugo roko nos potisnemo …«

Moja celotna trebušna votlina se spremeni v puding, ki prične drseti z bolniškega stola, ki mu še vedno iščem ročaje, da bi se jih oklenila

Tedaj zaslišim v sebi: »Instrument?! Kaj naredimo z nosno piramido?!«

»O, pozdravljena stara prijateljica Panika. Sem že mislila, da te ne bo. Kar prisedi, kar prisedi. Ampak usedeš se lahko samo na zadnji sedež. Ne boš izbirala glasbe, ne boš izbirala prigrizkov in niti približno ne boš vozila. To so moji pogoji.«

In ko pomislim na Paniko, kako sedi na zadnjem sedežu, pomislim na porod izpred šestih let. In na besede drage prijateljice Nike izpred nekaj dni: »Ej, če si rodila otroka, so vse ostalo peanuts

Vdihnem. Izdihnem.

Ne glede na vse, kar se je dogajalo v meni, sem očitno delovala povsem odločna in mislim, da sem celo zamrmrala nekaj v stilu: »Ah, saj mi v resnici ni potrebno vsega vedeti …«, kajti zdravnik mi je sedaj že pošprical analgetik v obe nosnici in z instrumentom iskal pot v mojo levo nosnico. Sedaj ni več poti nazaj. Sedaj ne. Ampak a je sploh kdaj?

Vdihnem. Izdihnem. In še enkrat. In še stokrat. Kajti ravno dih me je vedno rešil.

Čutim, da se nekaj dogaja, ampak ne čutim bolečine. Ker diham. Globoko diham.

In naenkrat je konec.

Tudi to je minilo.

Tako kot mine vse. No, vse, čemur se ne upiram. Kajti tisto, čemur se upiram, ima moč, da traja veliko dlje.

In tako se sedaj vsakič znova, večkrat na dan, opominjam: »Tudi to bo minilo.«

Pravkar sem, denimo, pomislila na to, da bom danes po dveh dneh videla Svaruna in se zazrla v njegove rjave oči in ga stisnila in se čudila, koliko je zrasel, in ob tem se mi orosijo oči, ampak vseeno si dovolim čutiti vse … ker vem, da bom morda že čez eno uro razmišljala o tem, da nimam denarja, in moje srce ne bo več polno ljubezni.

In v preteklih nekaj dneh, ki so bili precej boleči in utrujajoči in so se mi od tega orosile oči, sem si tudi dovolila čutiti vse: ležati na hrbtu in dihati in gledati Outlanderja in biti hvaležna, da ne živim v 18. stoletju, ko bi bile moje bolečine zaradi pomanjkanja analgetikov nedvomno mnogo večje … ker vem, da bo tudi to minilo.

Ne glede na to, kako se zdaj počutim: »Tudi to bo minilo.« In ker je to nekaj, kar se mi zdi vredno zapomniti, s tem zaključujem prvi zapis v letošnjem letu. In nam vsem želim, da bi se čim večkrat spomnili: »Tudi to bo minilo,« in zaradi tega še bolj polnokrvno zaživimo … vse, kar je na krožniku in vse, kar smo si skuhali.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla letos in tudi govori o tem, kako polnokrvno živeti. O njej lahko izveš več na tej povezavi, kjer jo lahko tudi naročiš. Hvala!

cropped-attha_naslovnica.jpg

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s