Kdo, če ne jaz

368b02f520b6cf0757aae7b06ec205db

Nekoč sem imela fanta, ki se je čutil precej povezanega s psmi, in je imel super rešitev, kako preprečiti, da pes na sprehodih vleče za sabo lastnika, da pes sprehaja lastnika, v bistvu: vsakič, ko pes pospeši, potegne za vrvico in nas posledično, če govorimo o mrcini in ne čivavi, lahko celo zmakne z mesta, se ustavimo za nekaj sekund. Z nami se bo hočeš nočeš moral ustaviti tudi pes. Za nekaj sekund. In običajno ne mine veliko takšnih intervalov, preden pes spozna, da se vse njegove ambicije, da bi pospešil in stekel za tisto mačko ali srno, klavrno končajo.

Da ni tako tudi z nami? Da ni tako, da se tudi mi vsakič, ko malce preveč potegnemo za vrvico, ustavimo … obstanemo … včasih v postelji … ali z razbitim nosom?

Ampak pri tem ne morem, da ne bi pomislila: čemu vrvica?

In če pustimo pse, ki sem jih uporabila samo za ilustracijo svojega razmišljanja, pri miru: od kod vrvica?

Saj razumem, vesolje ima nek svoj red, in vse to. Spoštujem. Ampak zadnje čase toliko sanjam volkove, da je moje izpraševanje povsem neizbežno: ali smo tukaj, da bi bili kot psi na tisti vrvici, ki nas zategne vsakič, ko potegnemo? Ali bomo kot volkovi, kot volkulje, ki neukročeno in neukrotljivo živijo svojo divjost, svoj instinkt, svoj namen?

Te misli so me zbudile danes zjutraj malo po tretji z zelo jasnim opomnikom, da sem si samo dan za tem, ko sem se z ljudmi začela dogovarjati glede predstavitev moje knjige, razbila nos. In obležala. Najbrž že desetič letos. Kajti ko sem letos avgusta izdala svoj knjižni prvenec, se je odprla Pandorina skrinjica, in ven prihajajo najrazličnejše pošasti, ki so me požrle, da sem morala odležati in se v postelji preroditi: od modrostnega zoba, ki je moral ven istega dne, ko je še zadnji kirurg odpotoval na morje, pa do bolečin v križu, zaradi katerih se nisem mogla premakniti, in porezanih podplatov in intenzivnih vročic sredi poletja.

»Ampak saj nisem vlekla! Začutila sem navdih, ki mi je povedal, da je pravi čas, in zato sem pobarala te srčne ljudi, lastnike joga studiev in drugih prostorov, ki sem jih začutila,« zaslišim odznotraj. In je res. To leto me je dodobra izurilo v tem, kaj se zgodi, če povlečem, če pritisnem, če silim samo zato, ker se mi zdi, da mi gori za petami.

Od kod torej vrvica? Da si je nisem sama nadela v strahu, da ne bi kdaj zares zaživela?

Mja. No. Veš kaj? Tudi če sem si jo.

In od kod razbit nos?

Mja. No. Kaj pa, če je tudi to darilo?

Mislim, da je res, kajti tako jasnega dovoljenja, da zaživim svoje življenje, nisem v sebi čutila še nikdar. Prej je bilo: »Vem, moram, to je moje poslanstvo … ampak danes sem slabe volje/ imam mozolj/ mastne lase/ podočnjake.« Zdaj pa je: »Kdaj, če ne zdaj? In kdo, če ne jaz?«

In sedaj vem. Ne glede na to, kako odveč se zdijo stvari, ki nas ustavijo in spravijo v slabo voljo, ker sprva tako težko sprejmemo, da bolijo, nas ti trenutki tudi okrepijo. In nas z vrvice spustijo …

*

Če tudi ti sanjaš volkove ali bereš Ženske, ki tečejo z volkovi ali kako drugače prisluškuješ svoji instinktivni naravi, te vabim, da si ogledaš brezplačni webinar Kako plesati z volkovi.

Da bi izvedela več o mojem knjižnem prvencu Attha: Prebujanje v žensko esenco, pa te vabim, da zaviješ na to stran, kjer jo lahko tudi naročiš – zase in za svojo žensko esenco.

cropped-attha_naslovnica.jpg

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s