Zadnje čase vsak dan pokleknem. In prav čutim, kako dobro mi dene, da pokleknem in sem malo ponižna – pred Življenjem, ki je toooliko večje od mene.

Ta ponižnost, o kateri govorim, nima nobene zveze z dajanjem sebe v nič. Nasprotno. Šele ko sem lahko ponižna in pokleknem pred Življenjem, ki je tooooliko večje od mene, se lahko zavem, da sem v resnici del Življenja, ki je veliiiiko in modro in ljubeče in slastno in tako zelo čudovito. In kot del nečesa tako fantastičnega … no, kako naj potem zase še vedno mislim, da nisem točno takšna, kot je življenje: velika in modra in ljubeča in slastna in čudovita? Naj bi se pri meni Življenje pač zmotilo?

Te zdrave ponižnosti mi je večidel življenja manjkalo. Nisem je premogla, ker nisem nikoli zgradila občutka za lastno vrednost – ta je kot korenine, ki nas držijo pokonci tudi, ko nas burja in neurja življenja zibljejo in majejo. In ker občutka za lastno vrednost nisem našla v sebi, ker nisem slišala tistega drobnega glaska navznoter in navzdol, ki bi mi vedno ljubeče zagotavljal, da je vse v meni dobro in sprejeto in ljubljeno, sem občutek za lastno vrednost iskala izven sebe: v oblačilih, ki sem jih kupovala in so bila točno takšna, kakršna so zapovedovale trenutne modne smernice; v pogledih in komentarjih in priznanjih drugih, ki so videli samo tisti del, ki sem ga bila pripravljena pokazati; in nenazadnje v modrostih, ki sem jih pogoltno prebirala v knjigah in nato domnevala, da jih samodejno obvladam … da mi celo pripadajo.

🌙

Več takšnih zapisov najdeš v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla letos poleti. In če ti je tema, o kateri govorim, blizu, te vabim na zimski ženski krog Morana, v katerem bomo veliko govorile o Življenju: o grajenju in rušenju in življenju in umiranju – v nas samih. Vabljena!

Pošiljam blagoslov v zimski dan,

Tamara

Foto: zgornjo fotko mene je posnela draga Teja Blatnik