Od sobote sva s Svarunom brezdomca. V najinem stanovanju prenavljajo kopalnico, midva pa sva se za (menda) dober teden dni preselila k mojim staršem v sosedno vas.

Danes zjutraj sem morala nazaj domov, ker mi je prijateljica pripeljala njihovo domače kozje mleko, jogurt, panir in pa kislo repo. Načeloma nisem niti nameravala hoditi v stanovanje, ker nisem hotela motiti delavcev, ampak repo je bilo treba odnesti v stanovanje, da sem lahko vrnila zabojček, v katerem je prišla, zato sem šla, nenajavljena … in se nemudoma zatem, ko sem vstopila skozi vrata, začela počutiti kot da bi prispela na prizorišče zločina. Najin sončni, rumeni hodnik je namreč zaudarjal po kakšni res zakotni beznici, dodobra predimljeni s cigareti.

A poznaš tisti občutek, ko se znajdeš nekje, kjer se ne bi smel/a – in se tega že ob prvem koraku zaveš?

No, to.

»Dober dan,« zavpijem in se ob mlačnem pozdravu z repo »skrijem« v prvo sobo, ki jo imava za shrambo. Prelagam kozarce slovenske superhrane in pozorno prisluškujem dialogu v meni: »Joj, uboga delavca. Sedaj jima je gotovo nerodno, ker sta kadila v zaprtem prostoru.«

»Ja, ampak nerodno jima je, ker kaditi ne bi smela. In meni niti približno ni okej, da sta – če ne drugo zaradi Svaruna.«

Pa pomislim na vse tiste trenutke izpred nekaj let, v katerih se je Svarun dodobra nadihal dima, ker takrat še nisem bila sposobna tega preprečiti in si mislim: »Če nisem ukrepala tedaj, mi tudi sedaj ni treba težit ubogim delavcem in ju spravljati v zadrego.«

Misel, da bi se nekdo počutil slabo zaradi mene in nečesa (četudi iskrenega), kar imam povedati, je zmagala. In pri tem je ostalo. A pod blokom sem prijateljici, ki je tudi prišla po mlečne dobrote, vseeno priznala: »Delavca kadita na hodniku. In ne vem, ali naj ju prosim, naj gresta raje na balkon, ali ne.«

Definitivno mi je bilo ob sami misli na to, da bi kaj rekla, nelagodno. Kajti tista, ki kaj reče, je takoj spoznana za krivo – tečnobe. Če reče tisti, je to okej, on samo brani svoj teritorij, on je samo vitez; če pa reče tista, ki jo gledajo kot poslušajo, pa teži. In ne. Ne me narobe razumeti: tega sploh ne mislim jaz jaz. To misli samo tisti del mene, ki ima možgane sprane s strani patriarhalne družbe, v kateri je dobra ženska lepa, seksi, predvsem pa – tiho. Tega ne mislim jaz jaz. Tako misli tisti del mene, ki si delavcev ni upal prositi, naj ne kadita.

»Ti jima kar reci, če te moti. Konec koncev plačuješ najemnino …«

»In moj sin diha ta zrak …«

Nasmehnem se, ampak ob misli, da bi se vrnila in izrazila, me še vedno stiska. Navsezadnje sem lekcijo iz uporabe svojega glasu v namene jasnega postavljanja meja prejela šele pred dvema letoma. Uh, in kakšna lekcija je to bila! Ena najtežjih, to nedvomno, poleg tega pa tudi ena tistih, ki so bile vame dobesedno vžgane in so za vedno pustile brazgotino. To bo najbrž zato, ker sem tako dolgo živela iz tistega dela sebe, ki si danes ni upal spregovoriti, in ki je vsa ta dolga leta molčal, prepričan, da to pač ženska v tem svetu počne … mar ne?

»Lepo prijazno ju prosi …«

»Aja! Saj to se da narediti tudi na lep način! Hvala ti, draga … « pomislim in se sama pri sebi nasmehnem. Pozabim. Včasih še vedno pozabim, da se lahko mejo postavi tudi na lep način, sploh če gre za koga drugega kot Svaruna. Včasih še vedno pozabim, da so ravno ranljivost, mehkoba in resnica tisti asi v mojem rokavu. No, ženska esenca je tisti as v mojem rokavu. Ta pa napaja mojo ranljivost, mehkobo in resnico in tako vsemu, kar počnem, prida svoj način. Vsem kaj-em prida svoj kako. In ta kako mi pomaga, da sem dobro tudi, ko je naporno; da mi je lepo tudi, ko je težko. Ta kako mi omogoča, da grem zavoljo svoje integritete tudi tja, kjer vem, da ne bo ne prijetno, ne udobno, ne domače … ampak globoko v sebi vem, da moram iti.

Pa sem šla. Objela sem prijateljico in se namenila na soočenje v stanovanje, ampak tja mi ni bilo treba, saj sem enega izmed delavcev našla v kombiju pred blokom, s čikom v ustih.

»O, še dobro, da sem vas našla,« se nasmehnem in napeto prestopim na mestu.

»Am … v bistvu mi je malce nerodno vas prositi, ampak … ali bi lahko prosim kadili na balkonu in ne na hodniku? Če lahko … prosim …« nerodno zamomljam, a lažje, veliko lažje zadiham, napetost pa začne počasi zapuščati moje telo.

»Aha, ja, ja, seveda bomo šli, nič ne skrbite.«

Tako preprosto?

Na daleč se mi je zdelo, da bi se bolj udobno počutila, če ne bi rekla nič. Pa bi se res? Če ne naredim tistega, kar globoko v sebi vem, da moram, mi v resnici nikakor ne more biti udobno. Morda mi je lažje, to ja. Morda je tudi bolj domače. Ampak udobno? Udobno pa res ni!

Hm. Kaj pa če je molčati samo moja cona udobja, ker se tistemu spranemu delu mene pač jasno izraziti zdi tako zelo strašljivo? No, na srečo sem njo že pogruntala: cona udobja pač ni nikoli zares udobna. In bolj kot tisti prvi strašljivi korak v nekaj neprijetnega me tišči, ko ne storim nečesa, kar vem, da moram.

Če se te je ta zapis dotaknil, te vabim, da spodaj pustiš kak komentar, morda deliš med prijatelje, ali pa zaviješ na to stran, kjer izveš več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri veliko govorim o zgoraj omenjenih asih v našem rokavu.