Si tudi ti zmrzljiva?

Ti gre zima na živce zato ker je tako mrzla in si greš potem sama sebi še bolj na živce, ker vsako leto nergaš zaradi mraza in si vsako leto znova obljubiš, da bo drugo leto drugače … a se obljube držiš vse dokler ponovno ne stisne mraz?

Ja. Poznano.

N. je to ubesedila tako: »Prav željo imam vzljubiti to zimo, temo, mraz. Vsako leto imam priprave in si rečem: »To leto bo pa zima lepa!!«, pa vseeno tema iz mene izvleče vse možno. Prav želela bi si imeti podporo pri tem, prevečkrat imam občutek, da sem sama v tem!«

Zima.

Tema in mraz.

Brr.

Ob sami pomisli na to me je še lani jeseni streslo do kosti. Ja, ob sami pomisli na mraz in na neudobje, ki ga povezujem z njim, me je še lani zmrazilo. Letos pa sem se odločila za drugačno izkušnjo. Letos sem se odločila vzljubiti zimo z in v vsem, kar prinaša – že samo zato, ker je zima pač del cikla, del celote, del življenja Narave, ki jo tako zelo ljubim. Zima je zelo pomemben del življenja, saj predstavlja – smrt. Zima. Zimsko mrtvilo. Mrtvilo, navidezna praznina in pasivnost, ki vedno prinaša potencial za (pre)porod. Kajti to mrtvilo, ki ga vidimo navzven, navznoter v resnici prekipeva z neskončnim potencialom, neskončno kreativnostjo, neskončnim navdihom.

Ali veš, da nekoč dolgo tega s smrtjo niso povezovali črne barve, tako kot danes, marveč belo? Belo, ki je barva kosti in zob, edinih dveh delov naših teles, ki so neumrljivi. Belo, ki je barva snega – in barva tistih gostih, skrivnostnih meglic, ki se pozimi tako pogosto usedejo nad nas. Črna pa je bila barva življenja, barva kreacije, barva tiste, ki kreira, ki rojeva življenje … barva preporoda, barva ženske esence.

Smrt in preporod tvorita krogotok življenja. In življenje, ki mu lahko rečemo resnično naše, ni vedno udobno – je pa vselej polnokrvno.

Smešno. Včasih se mi zdi smešno, da ravno jaz, ki sem zadnji dve leti raziskovala udobje in ugodje in užitek, sedaj govorim o tem, kako je neudobje dobro. Ampak če prav pomislim, niti ni tako zelo smešno. Kajti svojega udobja kot kaže nisem zato raziskovala, da bi ga obdržala, ampak zato, da bi se izmojstrila v iskanju poti vanj, znova in znova. Svoje udobje moramo dobro poznati, če se hočemo vračati vanj. Rojene smo, da se vračamo vanj in ne da tam ostanemo, kajti … no, cona udobja v resnici sploh ni udobna. Vsaj ne dolgoročno.

Včeraj je bil pri naju doma (popol)dan odprtih vrat, saj sva od štirih dalje gostila nekaj prijateljic (in njihovih otrok), ki so se prišle podružit in izmenjat oblačila. Tako prijetno mi je bilo v družbi teh žensk in tako polno sem se odpravila zvečer spat; fantje so sicer na trenutke zaplavali in kar nekajkrat smo morale poseči vmes, da bi sklicale premirje, ampak tudi to je del življenja. Del vsega. Tako kot zima.

No, včeraj je pogovor nanesel tudi na dejstvo, da imava pri naju doma precej … hladno. Kar ni nič čudnega, saj je edini vir toplote mala italijanska pečka v dnevni sobi in občasno kuhinjska pečica, ki vestno praži lešnike. Ampak prišle smo do dejstva, da bi bilo fajn vnaprej ljudi opomniti o specifiki najine mikroklime, ki je v osnovi stvar odločitve in ne naključja.

Veš, lani pozimi, ko sem zaključevala svojo knjigo, sem opažala, da vedno bolj lezem v radiator. Ko sem pisala, sem ga postavila tik za svoj hrbet, da me ne bi slučajno načel mraz, in redno sem se tudi rotirala, da je toplota dosega tudi sprednjo stran mojega hrbta in na splošno sem se počutila kot kak ubogi odojek na palici nad žarom. Nerada sem si priznala, ampak nisem več zmogla tajiti: radiator je postal moja bergla. In jaz nisem bila rojena za šepanje, ampak za tekanje. Tekanje z volkovi.

»Tako kot zgoraj, tako spodaj,« pravijo.

Zatorej – kako lahko od sebe pričakujem sprejemanje svojih najtemnejših kotičkov, če ne morem sprejeti najtemnejših kotičkov Narave? Kako naj sprejmem svojo temo z žalostjo, jezo in strahom … če ne morem sprejeti zime z mrazom, temo in tišino? Nikakor.

Nekje je treba začeti, če nočemo šepati preostanek življenja.

Recimo na mojem brezplačnem webinarju Kako plesati z volkovi, ki bo v torek, 10.12.2019 ob 10:45. Prijave so obvezne, prijaviš pa se lahko tukaj.